Okvirjena drevesa ne morejo
rasti naravnost in tudi če jih
pogledaš od strani, so videti
kot jabolka, izgubljena na vejah.
Ponavljajoči se ritem še oži
perspektivo, misli se zaletavajo
ob steklene oči dvoma – in kako
naj bi človek plesal ob prižganem
kaminu in pomarančah?! Vse preveč
je simetrije in simetrija kruši
abstraktnost slik. Bele krizanteme
so rešitev, so rekli Japonci. In tajski
plesi, LSD in Amsterdam – v okvirju.
Le drevesa ostanejo na isti razdalji …
In to je dobro. To je dobro.

Helena Zemljič (MalaSenca)