Steklo se lepi na oko,
zlepi trepalnice
v gmoto nevidnega,
podobno
kot takrat,
ko se spotikaš ob temo,
ko prerišeš zenice na zid.
Zataknjeno se penijo sanje
še preden zmorejo reke
trčiti v oceane,
še preden ti oko
osuši spraskan sapnik.
Odložim se na pragu,
da me vržejo v nebo,
da se vrtinci glasilk
ne stopijo
v polžastih hiškah
brez belih ograj,
zanje so mesta izgubila smerokaze,
veter jih je pomešal v pepel.

In tako minute
vadijo konec sveta,
rumena je rdeča
in rdeča je kaos
in kaos je sen
in sen se prebuja
in fantazije
se s sivo
stisnjeno v sever
zgrudijo v prag.

lorellia