Avtomatsko pisanje se splača le tistim,
ki imajo v možganih očitno preveč
prahu. Kosmi las letijo iz ust, ušes
in ritnih lukenj. In potem … je slika
kot jo vidi škrat oranžne brade. Ča-
robno. Dimenzije številk prečkajo
most umotvorov, se zreducirajo na
tekoče šepete starih vrat. Stara vrata
poznajo skrivnosti oken. Okna pa so
edina stvar v vesolju, skozi katero se
kaj vidi. Ker imajo okvir. Tudi ogledalo
je ločeno od misli hiper-aktivca. Ne kaže
jezika, kot bi se moral zvijati, če ga
odrežeš tik pod vršičkom. MI smo lahko
samo tiho. Pomerjamo nova kimona
in si na trepalnice lepimo podaljške.
Trepetamo. Utripamo. Ker ne moremo
zajeti besede. Prah smo pospravili v
škatle ob lanskoletnem pomladnem
čiščenju. Umetne dišave nam dražijo
nosnice.

Helena Zemljič (MalaSenca)