Povedal vam bom, če že drugi molčijo,

vsi vemo, da čudne reči se godijo,

a marsikateri, ki kaj doživi,

še samemu sebi dogodek taji.

Na Mihelovi žagi smo neke noči

z bratoma malo popili bili;

ne vem, zakaj nismo stopíli k Florinu,

ki točil domače je štajersko vino.

Samo par minut sem za bratoma šel.

Do Burjakove sem kapel'ce prispel,

ko slišim pogovor nekje pred seboj.

Potuhnem se v votlo jesena drevo.

Po cesti ljudje mimo mene so speli,

pa nekam so čudno podobo imeli.

Naenkrat pa strašna svetloba vzžari –

in tam sredi ceste obstali so vsi.

Bilo me je strah, po resnic' bom povedal.

Še preden pa bolje sem si jih ogledal,

ljudi te neznane, obraze mi nove,

izginejo – jaz pa zagledam grobove.

Minuto al' dve sem trepêtal tam skrit,

potem je izginilo vse kot privid.

Takrat na vso silo domov sem jo udrl,

da skoraj bi bil hišna vrata podrl.

Nihče drug ni videl ne slišal tegá,

a kdor ni dožível, verjeti ne zna

in poreče, da krivo bilo je pač vino …

Nikogar to noč ni bilo pri Florinu.

Aleksandra Kocmut - Kerstin