KRAMLJANJE s TABO
Fant,
kako naj ti pokažem
nebesa,
če ribe ne zmorejo
v žvepleni kislini živeti?
Kako ti naj pekel
predstavim,
če kuščarica
v mrazu otrpne?
In …
Kako naj te s sabo
v ložo oblakov
vzamem?
Na prag osvetljenega vhoda
mojega doma,
k luni jesenske noči
za obronkom vaškega hriba,
če otipljivost je draž
in ne izrečene besede?
--
Kako naj, ljubi,
brez nepokvarjenih devic
povem, kaj je naivnost?
Brez otroškega sveta
razložim nedolžnost?
In ti brez krvi darujem
večnost?
**
Ljubim jablane ob cesti.
V ivju prebujéna jutra.
V pordeli sinjini brezmejne oblake.
Ljubim življenje.
A to ni obljubljeni raj,
dragi mladenič.
Brezdomec na kartonu v parku
poseda.
Osivela ženica si z vročim kostanjem
otrple roke pogreva.
Košček nečesa bo v tebi umrl,
odmrl bo v meni …
Pa vendar …
… Moč mi v žilah plamti
in ljubim s strastjo.
**
Ne morem ti ponujati morij,
ker Hidre v drevesne vrhove
ne vpenjajo svojih pramenov.
Ne morem ti dati livad,
ker Nimfe iz cvetnega gozda
koral ne poznajo v krošnji topola.
Ne morem podariti novele,
ker verz v pesmi nizan je k verzu.
Lahko pa povabim med kosce
zrcala svojih zdrobljenih rjuh,
kjer črvički iz plesnivega sira
dišijo po medu,
kjer se kri
okusa jagod
navzame.
Vanje drhtijo metulji
se z roso opajat.
Od tukaj svoje neskončne vrtove
ti v sanje vpletem.
kako naj ti pokažem
nebesa,
če ribe ne zmorejo
v žvepleni kislini živeti?
Kako ti naj pekel
predstavim,
če kuščarica
v mrazu otrpne?
In …
Kako naj te s sabo
v ložo oblakov
vzamem?
Na prag osvetljenega vhoda
mojega doma,
k luni jesenske noči
za obronkom vaškega hriba,
če otipljivost je draž
in ne izrečene besede?
--
Kako naj, ljubi,
brez nepokvarjenih devic
povem, kaj je naivnost?
Brez otroškega sveta
razložim nedolžnost?
In ti brez krvi darujem
večnost?
**
Ljubim jablane ob cesti.
V ivju prebujéna jutra.
V pordeli sinjini brezmejne oblake.
Ljubim življenje.
A to ni obljubljeni raj,
dragi mladenič.
Brezdomec na kartonu v parku
poseda.
Osivela ženica si z vročim kostanjem
otrple roke pogreva.
Košček nečesa bo v tebi umrl,
odmrl bo v meni …
Pa vendar …
… Moč mi v žilah plamti
in ljubim s strastjo.
**
Ne morem ti ponujati morij,
ker Hidre v drevesne vrhove
ne vpenjajo svojih pramenov.
Ne morem ti dati livad,
ker Nimfe iz cvetnega gozda
koral ne poznajo v krošnji topola.
Ne morem podariti novele,
ker verz v pesmi nizan je k verzu.
Lahko pa povabim med kosce
zrcala svojih zdrobljenih rjuh,
kjer črvički iz plesnivega sira
dišijo po medu,
kjer se kri
okusa jagod
navzame.
Vanje drhtijo metulji
se z roso opajat.
Od tukaj svoje neskončne vrtove
ti v sanje vpletem.
oktober 1997 …
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Romana Novak
- 23. 01. 2009 ob 18:30
- Prebrano 845 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 70
