E, sad lepo sedi za stol i prevedi... ;)

Čekam.

Topao pozdrav.

Kot slikarka si ne morem pomagat, da ne bi stegnila jezika. Ne vem kaj točno naj bi ta pesem povedala - da smo slikarji čudni? Menda smo res, a vsekakor ne na takšen način. V našem svetu ni "lepo". Ker biti slikar pomeni, da vidiš svet bolj podrobno kot večina. Vidiš malenkosti, vidiš trpljenje, srečo, grozodejstva. Lepo se je zatekati k barvam ampak stvari so precej drugače zastavljene kot je to prikazano v tej pesmi. Precej globje.

Pač ne vem zakaj bi poklic slikarja moral izzvati vedno ene in iste stereotipe.

Lp, Nina

se totalno strinjam z Nino, pesem je za slikarja skoraj žaljiva, ker je v razumevanju do njega precej plehka. avtorica pesmi ni sama pri sebi razjasnila (ni naredila raziskave), kakšen je resnični gon slikarja in kakšne težave oz. poglede v svetu ima, pa kar napiše pesem. pesem je le bežna, zares izkrivljena predstava, nekaj kot nehotena holivudska manipulativna atrakcija. to ni nobena podoba!

pa še, treba je ločit med izrazi: risanje in slikanje, laiki to vedno zamenjujejo ali enačijo.

lpS

Če pesem razumem, je to pesem o določenem slikarju. Pri tem se mi zdi tudi nepomembno, če gre morda za fikcijo. Ker sem v zadnjem letu naslikal le dve sliki, akademske umetniške izobrazbe pa nimam, potem bi o umetnikih slikarjih in o njihovem svetu in ustvarjanju res morda težko kaj napisal. Osebno pa sem poznal vsaj tri odlične in priznane akademske slikarje, katerih usoda je bila na žalost dokaj tragična. Za vse tri pa še vedno verjamem, da so bili v svojem svetu - ob ustvarjanju - srečni. Za edinega še živega, lahko povem, da so vsa njegova dela - rezen peščica zgodnjih - še vedno samo "njegov svet", ostalemu svetu nedostopen. Upam, da še vedno svet sreče!

Se opravičujem, če sem narobe razumem zgornja dva komentarja, da bi morala biti pesem globlja, ker gre za slikarja in ne gre za "navadnega človeka" ali npr. "amaterja", kot sem jaz. Ali pa sem celo narobe razumel, da "plehke" pesmi o slikarju sploh ne bi smelo biti?!

Kaj je torej potem tisto, kar imenujemo kritika in se nanaša na poezijo?

Kajti vse je poezija! Od plitvine na obali do globine oceana! :)

Lp, Jošt Š.   

Joj, joj, kaj je pa to?? Kdo je pa rekel, da slikarji nismo "navadni ljudje"?? Hočem samo povedat, da je naloga pesnika (in kateregakoli umetnika), da prodaja resnico o svetu. Da piše, riše, igra, poje ... o stvareh, ki so odraz dejanskega stanja sveta, ne pa neke popačene predstave, ki si jih podajajo ljudje na ulici. In ker vidim, da avtorica ni neumna, da ne bi zmogla tega dojeti sem pač stegnila jezik. Da bo naslednjič bolje premislila o poklicu o katerem piše. Če ne bomo sami zagovarjali svoje stroke... kdo jo pa bo potem??

Lp, Nina

Da ne bo slučajno pomote... tudi do tako zvanih """slikarjev""" imam enako mnenje. In do """skladateljev""" in """igralcev"""...

lpn

Nikakor se ne morem strinjati, da je VSE poezija. Če sprejmemo tako banalen kompromis, ne potrebujemo poezije. Če se zedinimo, da je VSE umetnost, v tistem trenutku sklenemo, da NIČ ni umetnost. In če še nekoliko zaostrim to stopnjevanje - če sprejmemo, da je VSAK umetnik, pristanemo na tisti ogaben stereotip, da so umetniki dno v omikani družbi.

Umetnost je najžlahtnejše, kar človek lahko ustvari, je trenutek, ko se približa svoji božanskosti. Je tisto, kar mora neprestano gojiti in nadgrajevati. Samo v umetnosti se človek lahko povsem približa Resničnemu, Dobremu, Absolutnemu in Popolnemu. Tako, kot je nakazala Nina in še več - ne le o tem svetu, ampak o vsem, kar je.

Trditev, da je vse umetnost, je zato nevarna. Če zbanaliziramo najbolj posvečeno človekovo dejavnost na raven vsakdanjih, plehkih vtisov o trenutnosti, človeka pravzaprav oropamo najboljšega, kar lahko postane.

To je veljalo od nekdaj. Umetniki so bili hkrati najbolj izobraženi, razgledani in v odnosu do  sebe, drugih in sveta zavedajoči se posamezniki. Redki izbranci, ki jim je bilo podarjeno in naloženo breme razvoja človekove misli.
V trenutku, ko so bili v svojem ustvarjanju površinski in nenatančni, so izgubili vso kredibilnost in postali kvečjemu obrtniki.

Deflacija umetnosti, njeno razvrednotenje na obrt in celo osebno terapijo (!!!) je pogruntavščina zadnjih nekaj desetletij. Prav tako kot prepričanje, da lahko vsak počne vse.

Umetnik je vendar vedno ustvarjal iz presežka svoje človeškosti in ne iz njenega manjka. Njegovo delo gani do solz. Spreminja življenja. In ustroj sveta.

Skratka - ni vsaka počena struna glasba, ni vsaka naključna in nesmiselna poteza čopiča slika, ni vsak razbit kup črepinj mozaik in ni par vsakdanjih besed, nametanih kar tako, poezija.

Morda so pesmica. Nikakor pa ne poezija.

In ni vsak, ki nekaj dela in pri tem izkorišča nek izrazni medij, umetnik. Četudi ima morda iz tega celo diplomo.

Quod licet Iovem, non licet bovem.

Nina, ti si prešla na "mi slikarji", v pesmi ni bilo napisano "vi" slikarji. In navajaš "Ker biti slikar ...". Pesniki so že tudi pisali: "Ker biti pesnik ...". 

Morda je nesporazum v tem, ker jaz ne verjamem, da lahko podam resnico o svetu.  Jo pa iščem. Še vedno. Če jo najdem, verjetno ne bo konec moje poti, ker dvomim, da je ena sama. Kljub tem se včasih najde kdo, ki me bere. :)       

"Umetnost je najžlahtnejše, kar človek lahko ustvari, je trenutek, ko se približa svoji božanskosti."

Kristian, s stavkom se bom strinjal, ko boš božanskost zamenjal z človečnost. Ker to je tisto, kar je vredno spoštovanja. Prav tam je umetnost, ob nogah tistega človeka, ki je bil najgloblje poteptan.

"Trditev, da je vse umetnost, je zato nevarna."

Ta nevarnost me ne skrbi, niti nevarnost, da kdorkoli to tako zapiše. Vprašanje je, kako je s tem "strašenjem", ko se doseže (lahko tudi zasluženo) avtoriteto ali pa položaj moči. Včasih smo temu rekli cenzura.

Kdo je "všečkal" Simona, ne vem. Je pa moj komentar očitno bolj moteč, kot njegov.

Mislim, da vsi ti komentarji ne govorijo o pesmi, zato meni, da nadaljnja razprava na tem mestu ni primerna in jo končujem. Bom pa vesel razprave, če se snidemo. Priložnost se ponuja že to soboto. Čeprav sem verjetno že prestar in je za mojo (ponovno) "prevzgojo" prepozno. Pa tudi nisem pozabil, kaj je (dobra) poezija od davnega 14. leta, ko sem na podstrešju našel pesem, ki me je za vedno "priklenila" pod Parnas. Avtor pa je takrat imel zasuta usta, njegovo nevarno ime pa je bilo še izbrisano. 

Iz svojega citata:

"Kajti vse je poezija! Od plitvine na obali do globine oceana! :)"

pa bi izpustil le besedo: "Kajti".

Čeprav se raje ozrem na to "kaj je poezija" na komentar, ki ga je pred kakšnim letom napisal eden od pesnikov na tem portalu. Sedaj imam ta zapis shranjen, da mi ga poslednjič preberejo ob mojem grobu. Bo kar dovolj!

Vi mladi pa kar pogumno, jaz, ki vas berem, vam pravzaprav zaupam! :)

Lp, Jošt Š.

Jošt Š., hočeš reči, da je po tvojem mnenju pesem dobra? vsaj tvoj zagovor govori o tem. meni osebno je pesem slaba, tako po formalni kot vsebinski plati, je pa doživeta z avtoričine strani, kar je njena edina kvaliteta. njeno čustveno plat se zna zaznati, je pa v vsebini zgrešila pomen Slikarja, po formalni plati pa gre za preveč klišejske rime na prvo žogo. ni prave poglobitve in če se pesem napiše zgolj zato, da je napisana, še ne pomeni, da gre za pesem. avtorici pesmi privoščim nadaljno ustvarjanje.

to je moje mnenje, a kdo naj sodi Rilkijevega Panterja kot panter sam.

lpS

Resnično nerad posežem v debato, ki se spusti na oseben nivo, sploh, ko začnejo padati enoznačne, klišejske in nevredne kategorične sodbe. Ampak, (simon), tole je pa čez vsako mejo spoštljivega dialoga.

Že v naprej se opravičujem urednicam strani, ki bodo verjetno imele dodatno delo z odstranjevanjem delov te debate, a očitno je nujno potrebno nekatere pojme odločno razčstiti.

Oznaka dobra/slaba umetnost ne zdrži. Umetnost je bodisi dobra ali pa ni umetnost. Umetnost je estetska ali pa ni umetnost. Umetnost presune ali pa ni umetnost. Umetnik je etičen ali pa ni umetnik.

Od tu naprej se lahko pogovarjamo o posameznih konkretnih elementih (in ne, "formalna in vsebinska plat" ni konkretni element). Pogovarjamo se o metafori, o besedišču, ritmu, rimi, stopici.

Zato je v prvi vrsti potrebno poznati poezijo. Potrebno je ogromno branja poezije. Študija literarne teorije. Spoznanja, da bolj kot se poglabljaš vanjo, manj veš o njej. In da si kvečjemu poklican stopiti v dobrohoten dialog z avtorjem. V katerem ga pripraviš do razmisleka o iskanju boljših rešitev, morda do spoznanja, česa se mora še lotiti, da bo napredoval. In mu pustiti svobodo, da se sam odloči ali želi ustvarjati umetnost ali mu je vseeno ljubša vsakdanja logoreja.

Kategorične sodbe pa so izraz neznanja, ignorance, netalentiranosti, samoprisojene atoritete, diktata ega, prestrašenosti, zaslepljenosti ali skrajne pokvarjenosti. Da, v umetnostni kritiki je ogromno ljudi s hibami, ki sem jih pravkar naštel. Toda oni imajo vsaj teortično znanje. Ali pa so ustvarili kakšno delo, ki sta ga javnost ali stroka označila za odlično. Neko referenco, s katero lahko navzven opravičijo neopravičljivo.

In potem berem tvoje izdelke, (simon). In nikakor ne morem najti enega samega oprijemka, zaradi katerega bi pri tebi našel takšno referenco. Resnično sem izgubljen, na podlagi katerega verza ali vsaj posrečene rime si jemlješ pravico tako kategorično in vsebinsko pomanjkljivo pohoditi nek drug izdelek.

Avtorici izdelka očitaš vsebinsko zgrešenost pomena slikarja. Kar koli že ta sintagma pomeni. Predvidevam, da ji očitaš pomanjkanje uvida v umetnost. Po tem, ko sem prebral tvoje izdelke, se ne morem znebiti podobe slepega, ki slepemu očita, da si povsem napačno predstavlja modro barvo. Takole montypythonsko deluješ.

In še nekaj, mislim, da bi pesniški portal, pa čeprav samo v komentarjih, zaslužil več kot to, da si ob pritlehnosti jezika in slovnice kakšen lektor poreže žile.

Ne, Simon, sprašujem se preprosto le o tem, ali se lahko tudi ob moji pesmi nekdo počuti prizadet? Predvsem zaradi tistih pesmi, ki niso umetniški presežek z vidika formalne ali vsebinske plati. Na podlagi vseh teh komentarjev se mi nato odpira še dilema: ali naj kupim sliko pokojnega znanca, priznanega akademskega slikarja, ali pa lahko ta denar namenim za izdajo svoje prve pesniške zbirke? Slike nosijo priznano umetniško vrednost, moja zbirka pa umetniške vrednosti prav verjetno ne bo dosegla na (tako) visokem nivoju. Morda bo v zbirki celo pesem nevredna objave, ker je lahko nekdo ob njej prizadet?! Ob vsem tem pa je lahko potem vprašljiva upravičenost do objav mojih pesmi tudi na tem portalu.        

Seveda, Jošt, natanko tako je, vprašljiva je objava vsake pesmi. Jaz prekleto premislim preden kaj objavim in še potem se sprašujem in sprašujem, če je bilo prav, da so besede šle v javnost (mnogo jih izbrišem še preden so končane, ker grejo še meni osebno na bruhanje ob svoji plitkosti). Navsezadnje stojim za njimi s svojim imenom in dušo. In vem, da Kristian dela popolnoma enako.

In moj nasvet je, da kupiš sliko samo, če te nagovori. Ne, ker jo je nek "akademski" slikar naslikal. Sem ob študiju (in izven študija) videla premnoge "akademike", ki v svojih delih nosijo še manj umetniške vrednosti kot prazni listi papirja. Če pa se ti zdi, da je slika umetniški presežek, ki ga boš z veseljem gledal na steni, potem pa vsekakor, kupi in naj te vsak pogled nanjo zjutraj ko vstaneš navdahne z novo bero poezije.

Lp, Nina

saj, zato gre, zato sem pa izpostavil Panterja v kletki. moja kritika je bila mišljena kot osebno mnenje, ki jo iskreno povem, komu naj služi čevelj, če ne kopitarju? ne mislim iti pa v vojno denimo s tabo, Kristian, ki cenim tvoje napisano v komentarju. si mojster prepričevanja. napačno si jemlješ moje, kot praviš, prebrane besede, tukaj izvajam eksperiment. in če te moti moja iskrena kritika, ki jo redko podam, potem raje obmolknem. ne bom pa dovolil, da se nekdo naslaja nad mojim delom, še posebej, če ga v resnici ne pozna. moja kritika, je bila dobronamerna in ni v ničemer žalila pesmi avtorice, razen če ona tako misli. tvoj napad je brez pomena, ker tukaj smo, da delimo mnenja. lahko je biti pameten, dokler ne izvemo, zakaj. za svojimi besedami stojim! ego naj se tebi nazaj povrne, da boš razumel besedo umetnik, in ne politik.

S

Jošt, denar nameni za izdajo svoje pesniške zbirke.

Dragi moji,

ste se pa res dali v debato, vsaka čast. Če sem s to pesmijo morda nekoga nehote užalila, se iskreno opravičujem. Tega namena nisem imela. Niti v sanjah. Vem, da pesem ni nič posebnega, je pa osebna, pisana za enega mojega amaterskega slikarja, kot ga pač jaz, laik, vidim v svojih očeh.

Vsak od nas, včasih napiše nekaj res dobrega, včasih kaj ne tako dobrega ali pa zanič. Jaz sem sicer prozaist in v temu sem zelo dobra, pesem pa pač napišem kadar sem za to raspoložena.

Me pa veseli, da sem, če nič drugega sprožila tole vašo debato in jo uvažavam.

Torej, še enkrat - Človek ne jezi se!

Lep in sončen pozdrav iz Zadra!

Andreja-Lea

http://www.youtube.com/watch?v=I3gnpu6b44I

Hoj, vse pet, simon :) Malo "pranja" včasih prav pride.

LP