Zunaj brstijo krošnje,
postelja dobiva robove,
smeh se kotali v pritličje,
požiram neizrečeno,
sem privid, si privid,
veverice imajo isto pot,
kot včeraj,
kot včeraj,
zrak se gosti,
srebrne niti v belem kotu
postajajo svinčene pajčevine,
tako je lepo
zunaj,
vidiš, vprašam tiho,
odmev se skotali v pritličje,
slišiš, vprašam tiho,
tišina nima odmeva
in vidim
in slišim
minevanje
a ne vem,
kdaj so razpoke v stenah
postale premajhne,
zakaj imam na sliki na desni
še rdeče lase,
kje si srečal brezna,
vem, da si jih,
in kako si pristal v tej zlati luknji,
na robu ničesar.
Pozdravljena.
Je zacetek pesmi res taksen kot ga imas? Meni osebno sta prva dva verza prevec in se pesem zacne - leziva povita v zidove.
Podobno menim z zadnjim verzom. Da ne doda nic novega k pesmi.
To so moji pomisleki. Seveda je pesem tvoja. :)
Toliko zanenkrat.
lp T.
Pozdravček,
pesem se sicer začne s prvima dvema verzoma, poudarek je prav na sobi, ampak glede na to, da večino naslovov pišem, ko oddajam pesem, sta glede na očiten naslov tu ta dva verza res odveč, se strinjam.
Namen pa je bilo tudi poudariti "kako lepo je zunaj", pač zaradi osebne narave, ki jo ima zame pesem, ampak sem mogoče pretiravala.
Sem popravila, res hvala za predloge, so bili na mestu :)
Lp,
Barbara
Poslano:
14. 05. 2015 ob 15:29
Spremenjeno:
17. 05. 2015 ob 10:59
Ja, seveda je tudi poudarek na sobi. To je njuno svetišče ali kako bi to poimenovala. Vendar večino časa ali včasih res velja, manj je več. In s tem ko eksplicitno ne poveš vsega, je hkrati lahko bolj odpirajoče.
Kako lepo je zunaj imaš že v sredini pesmi, kjer se mi zdi pesem res močna. Kljub temu, da sta zaprta, ograjena v sobi, obstaja pogled ven, nekaj zunaj celice. In to je kot nekakšen vzdih po nečem boljšem, drugačnem, lepšem. Ta moment se mi zdi kot žarek, ki presije oblake. Zato ga ne bi uporabila dvakrat, ker bi s tem izgubil na naboju. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: lorellia
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!