Najprej sem razlagala samo tebi, o tem, kako

je to mesto postalo premajhno, ker je zlezlo iz naročja

naivne mladosti kakor lisica in postalo krzno, kako odhajam,

ker se je že pričelo kodrati in se vraščati. Opravičim se. To mesto ni bilo vedno tako.

Ko sem prišla, nisem prišla sama, vendar skozi velik obok

sem morala vstopiti sama in sama sem se spoznala z mestom.

Takrat so bile vse hiše previsoke in vsaka luknja

je bila dovolj velika za počitek. Nepotrpežljivo zatisnem češarek

med granitni kocki in pravim, da v mestu zares umiraš, ko

ga poznaš, ko veš, da ne boš za zidovi

našel nič drugačnega kot pred njimi, ko se zaveš,

da ljudje niso nič drugačni od tistih, ki si jih spoznal

pred mestom in da so vsi govorili resnico.

Odhajaš naveličana poslavljanja, jaz pa vpijem,

da me ne vabi nazaj, me ne kliči in ne govori o hrepenenju,

saj že pozabljaš, saj odhajam sama in brez tebe

in ko utihnem, se pregovarjaš, da že pogrešaš

in se dušiš s svežim zrakom in ostanki najstniških mozoljev

odpadejo, ko se zaveva, da sva še vedno skupaj

in da še nisva odšli in da odhajava in

da se še nisva vrnili in da še nisva falirani

in da naju je strah, da bo ena od naju odšla in

druga ostala in da bova ostali obe in zato

bom takoj odšla. Odločno se prepričujem,

da je to moje zadnje leto v tem mestu, na tiho

pa si želim potovati s tabo le na kras,

kras,

kras ...

Evelyn