Včeraj se je prelevil v pojutrišnjem.

Tega se nisi niti zavedel.

Obsedel si na obcestnem kamnu.

Pozabil si že, kaj si ves ta čas počel.

Vseeno bi lahko prisegel, da si

vsaj eno noč oprezal za kresnicami.

In vsaj en dan želel, da bo spet noč.

Sanjaril si o času, ko je tvoj kamen

še žarel. Včasih, ko se je stresla zemlja,

je komaj slišno zadrhtel.

Takrat si je človek še drznil plavati

v kaosu in zmogel med rjuhami

povaljati vsaj kakšno rečno nimfo.

Kadar Ateni ni bilo do tega.

Spomnil si se pravljice

o starem vikingu.

            Kako je dan za dnem iz kupa desk

            sestavljal ladjo.

            Tesal jo je. Gladil.

            Neskončnokrat premazal s smolo,

            da bo zdržala pot čez ocean.

            Sedemdeset let. Za popolnost.

            Potem je legel nanjo.

            In umrl.

            Drugi so jo splavili in

            zasuli z ognjenimi puščicami.

            Oba sta zgorela.

            Počasi drseča v sončni zahod.

Brezkompromisno poetično.

            Lahko si samo (do)končen.

            Ali pa se dokončaš.

Kristian Koželj