Zaneseno ujameš moj da,
pod letečimi kapniki,
srhljivo naivno
se vprašam,
si jim ti dovolil leteti,
so pod tvojo taktirko
za ta mala, gluha ušesa
napletli melodijo
brez ritma
brez rim,
z akordi plešočimi v vetru?

Nad pticami krožijo višine.
In ti se stiskaš v moj da,
in znova ne vem,
bi mogle s plavutmi namesto kril
narisati ekscenter?

Da bi ujela ravnotežje.

Bi ti mogla pasti mimo,
da bi me slišal padati,
da me ne bi ujel,
izpustil moj da
in si dovolil svoj ne?

Bi se mogla preslišati,
bi sploh zmogla,
v divjini kričečega hrepenenja,
kjer sva legla na krošnje
in si pustila skakati po listih,
bosa,
s podplati mehkimi od iskanja,
bi zmogla
čutiti,
da listje odpade
in da postelje krošenj
objemajo s trdimi udi,
ko se minute razrastejo v leta,
ko se obarva nebo?

Bi sploh lahko
kdaj spustila svoj sluh
tja pod doneče šelestenje vetra,
da bi zaslutila,
vsaj za trenutek,
kako grozljivo sedi tišina
na izbočenih koreninah,
ko se praprot že spreminja v kompost?

Bi sploh želela,
četudi bi vedela,
pogoltniti da-je,
in ostati samo s tremi pikami
za vse letne čase,
pod temi istimi kapniki,
ki bi morda
še bolj vzneseno
rezali nebo?

Ujeto
med razdalje in bližine,
stegujeva postarane vratove,
krošnje zelenijo pod vekami,
gozdove so prerasli zidovi,
pod smrekovimi iglicami
je betonska cesta
zgulila podplate,

a pod letečimi kapniki
srhljivo naivno
verjamem,
da si jim ti dovolil leteti.

lorellia