Mala genealoška zgodovina med prsti na tipkovnici do začetka univerzalne rodbine. V nekaj letih bo James Webb pogled obesil na statve univerzuma in ti hladno razodel trenutek tvojega univerzalnega spočetja. Kaj sta počela dedek in babica, ko sta delala postanke na preriji pod ozvezdji in meglicami, bo pri vseh teleskopih ostala precejšnja praznina, v katero se vpisuješ.

Verweile doch, du bist so schön!

Na čigavem mestu praznine pa ti stojiš? Če sploh.

Čestitam, Jupiter!

odlična percepcija! 

Matjaž, vem, ti si bolj navajen na mega in giga :)), ampak slovnično, mimo pesniške svobode, je milijon in milijarda?

p.s. upam, da ne zameriš, ker komentiram! (a imaš konzervo sardin na varnem?)

lp, okto

Jupiter,

hvala za kozmično veselje!

Okto, prav imaš in hvala. Bo modra ob priliki kaka urednica vstavila spodnje popravljeno besedilo.

lp, M

p.s. : konzerve so potovale pesniško pot in mislim da so obtičale nekje okrog Trubarjeve domačije :)

kaj je mojih pet minut proti 
eonom univerzuma ali milijar
dam let evolucije galaksij 
ki so minile v popolnem dolg
času ko so se oceani inter
galaktičnih plinov kotalili 
po praznini kakor megla prek 
barja nato so minile še milija
rde let da se je nekje notri
dovolj zgostila kot se pona
vadi okrog Škofljice kadar 
grem iz službe domov priteg
nila je k sebi še več atomov
se zavrtela po svodu in rod
ila drobne popke ki so se v
žgali v zvezde tukaj se spo
mnim na prasketajoče božične
kresničke in nekoliko preob
loženo jelko spet so minile 
milijarde let pa so popki od
cveteli v glasni eksploziji 
kakor pokovka v mikrovalovki
in izbruhali svoja nedrja v 
galaktično zmes po tleh ki 
se je kuhala in gostila dok
ler se ni sprijela v debele 
ocvirke z zvezdo v sredini 
nekaj večjimi kamni in roje
m manjših in mikro prahcev
ki se jih ne da več posesati
da so se med seboj drenjali 
rokovali in lepili nakar se
je izoblikovala

kaplja

v godlji se je nekaj molekul
prijelo z mezinci
naredile so 
krog in dvignile 
roke 
v nebo
zadoneli so bobni 
množice so valovile
dokler se ni zelena preproga
nadihala 
in zemljo
pobarvala v modrikasto belo
celice 
so postale ekipe
in dekleta v rdečem
milijarde
so požirale dneve
dokler niso zrasli 
res 
veliki 
vratovi
in dvignili glave 
čez obzorje

preplašili nekega poraščenega 
z ljubega mu drevesa
prijel je svoje dekle okrog pasu
in odkorakala 
sta skozi prerijo
proti Kranjski
kjer je preteklo mnogo vina
in dedek je pisal babici
sezidal je hišo in mladež
se je stekla v Ljubljano
nekaj let nazaj
je vesolje začelo tiktakati
v tretjem nadstropju

in če bi tiste molekule
eone in milijone nazaj
naredile kratek postanek
in se zamislile nad končno usodo
tkanine vesolja
le utrip kozmičnih trepalnic
pa bi vse domine potisnile
čas za trenutek naprej
in bi babica dedku
pisala svoje pismo ob soju
sveč
in bi bila pred teboj
samo nenapisana
praznina

Y, teleportacija je uspela. LPS.