Včasih se zavlečeš pod
cvetoč jasminov grm.
Vonjat iztelešene spomine.
Pozabljat,
da si postal izlužena esenca
tujih pripovedovanj,
naključno nametanih v
čudaški omnibus,
ki mu v resnici ne pripadaš.
Po svetu hodiš z majhno škatlico
iz slonovine v levem žepu.
Dobil si jo od mame.
Za slovo.
Zvečer iz nje potegneš
svojega boga.
(Prepozno je za pravljice.)
Ob vinu mu pripoveduješ, da si
nekoč verjel ideji, ki te je gledala iz
počenega ogledala v kopalnici.
Ob svitu nisi več razpet in on nič več vzvišen.
Ponoči ni odklanjal tvojih čaš.
Oba sta za trenutek začutila,
kako je biti človek.
Samo su dve magije ovladale ovim prostorima: miris jasmina i let sivog sokola...sve ostalo je mit.
Lp, Milen
Tvoj jasmin in sokol me resnično spremljata že nekaj dni :)
Hvala!
In potem ostane samo vonj jasmina. Kar je dobro. Ker vonj ne boli, vonj diši. Ali pa smrdi. Kakorkoli, tvoje besede tudi dišijo! Bravo!
Gregii
Hvala, Gregii :)
Izgubljenost posameznika na civilizacijskem vrhu, iskanje identitete in oprijemanje drobcev preteklosti, ki bi jih še lahko imel za svoje. Strašljivo razčlovečenje človeka v pesmi izzveni zaradi mehkega jezika še bolj ostro,
čestitke, Ana
Hvala, Ana ... za priznanje in podporo, ki vsakič znova pomenita ogromno.
Bravo, Kristian, čestitam.
Lp A
Hvala, Andrejka :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Kristian Koželj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!