Včasih se vprašam, kaj se zgodi

z mavričnimi helijevimi baloni,

ki se tu in tam iztrgajo

iz nerodnih otroških objemov

in jih na svojih sunkih odnese

vrtinčast vzhodni veter.

Ali se tako kot tisti, ki ostanejo 

priklenjeni na Zemljini obli, zgubajo,

uplahnejo in obležijo nekje na trdih tleh

skupaj z ostalimi pozabljenimi spomini?

V mojem svetu ne.

S stojnic zato tu in tam izmaknem kakšnega,

ga odnesem stran od množic in ga kot

majhen otrok spustim iz rok, Nepremično

strmim vanj, dokler ne postane tako majhna

pikica, da ga ne ločim več od sijoče modrine

neba.

Želim mu, da ga nese stran od mest,

daleč nad hribe, reke in gozdove,

da se iztrga iz Zemljine atmosfere

in okusi del svoje lastne neskončnosti.

In da tam, kjer ni več prav ničesar

zemeljskega, najde drugo pobeglo dušo

z odvezano vrvico.

Tako, kot sem jaz našla tebe.

Nina Pečar