Ležim v postelji. Ni mi treba vstati. Mislijo, da sem še otrok. Zanje sem večni otrok. Čeprav imam že veliko let jim dovolim, da imajo takšno predstavo. V resnici sem le samosvoja, morda drugačna, ker imam svet razporejen na diagonale in vidim glasbo v barvah. To je moja resnica. Vsakdo ima lahko svojo.

Roko potegnem izpod odeje. Nohte imam pobarvane z živo rdečim lakom. Mama mi je rekla, da ga je kupila v Parizu. Pretvarjam se, da ji verjamem. (Vedno si je želela videti Pariz). V resnici ji ga je podarila soseda preden je umrla. In sedaj nosim del nje na svojih prstih. In z njimi pišem.  Zelo rada pišem. V bistvu prepisujem odlomke iz knjig. Iz debelih knjig, ki imajo oštevilčene platnice. Nekoč bom napisala svojo knjigo. V njej bom opisala, kako težavna je lahko črka D. Ali pa bom napisala nekaj o nastanku Y-na, ki se me je, menda po naključju, dotaknil in me spremenil. Pravzaprav mu pravim posebnež, ker ga v moji knjigi ni. Ne, v moji knjigi ga zagotovo ni. Zato pa ga nosim v imenu (to naj bi bil tretji Y, čeprav je v resnici en sam)  in sem tudi jaz na nek način posebna.

Želim si le, da bi imela dolge lase. Dolge do tal in še več. Morda bi po tem mama lahko večkrat (po njih) priplezala k meni in bi skupaj brali.

Potem bi bila tudi ona srečna.

Martina Pavlin-Essentia