Tvoje roke so kot mehak dotik

mojih neizpoljnjenih sanj…

Prekrite z drobnimi starčevskimi pegami…

Tvoje roke so delale, kopale, sadile,

ustvarjale…

Bile so ranjene…

Utrujene…

Ampak še vedno so tako nežne,

tople in negovane.

Ko se me dotikaš s prsti,

čutim mir, kakor tišino

speče zimske noči.

Z dlanmi božaš moje telo,

od vrha navzdol,

kot da me veter gladi,

kot da me veter hladi…

A ko me z rokami objameš,

počutim se srečna…

Mirna sem…

Skrita sem…

Sigurna sem…

Tvoje roke so kot melem za mojo

ranjeno dušo,

kot sigurno zaklonišče za moje telo…

One so kot mehki dotik mojih

neizpolnjenih sanj…

Sanj, katere se enkrat morda

vseeno izpolnijo…

Ko bom sedela srečna,

mirna, skrita, sigurna

u tvojem objemu.

                                               Andreja Malta

andreja-lea