Moje sive celice

se še delijo

na drobne besede,

ki tiho gledajo

v črno nebo,

iščejo zvezde

in luno,

ki nosi telo

in tipka besede

od znotraj navzven

dokler ne najdem

bistva,

ki leži nekje

v kotu mojih misli

in prihajajo ven,

kakor vprašanja

brez odgovorov,

dokler ne pride

beseda in popravi

deljenje mojih celic,

ki drvijo v novo jutro

s sivim pogledom

ki ne daje odgovora,

le uganjuje

in se tolaži,

tako zamujam

vse vozne rede

in še vedno stojim

s kovčkom na postaji

in čakam.

Čakam potrpežljivo,

medtem ko je večina

potnikov že odšla,

vsak nekam,

vsak k nekomu.

Moralo bi biti tako.

Da bo moj film stekel

in se nadaljeval

ko se vrnem.

IŽ-lev