Med vrelce zasoplih paric

iz sence gledaš strumno v samoto,

vabiš s požgane preproge

in si v lase spletaš

borove prelce, ki kakor uhajajoči lasje

kukajo iz kite skalnih zidov.

Me podiš, me preganjaš

iz pušče v puščo pohojenih vrtov

in kakor požgani osamelec

se steguješ in umikaš zdaj

pozebel od prvega snega.

Danes se zopet oglašaš

iz razpoke na stičišču

iz asfaltnih goltancev med mrkimi kažipoti.

Med večernim črikanjem se odmeje brinovka.

Z njo se vrneš

kakor krogla v puški

na smodniku spočitega lovca,

ki čaka na špric nočne krvi.

Evelyn