Kot da nisva si ničesar rekla.
Kot da so bile samo oči.
Kot da tisto, kar neslišno kliče
pod pogledi, malo manj boli ...
Kot da nisva že spoznala,
kot, da ni bilo že mnogokrat.
Res ne moreva svetlobe vzeti
iz prepadov. To bi rad?

Kot da vse, kar je, nekoč ne mine.
Kot, da sence v rokah grejeva.
Kot da jeva košček bolečine,
skupaj še se smejeva.
Kot da vse je čisto mrzlo,
kot da sploh ničesar ni,
če pod tvojo hipno srečo
Se telo mi ne stopi ...

Kot, da sem te vedno imela.
Kot da nikdar nisem stran odšla,
kot, da tisti NE boleči, nekdaj,
bil prevara je za dva.
Kot da nemo tiha pesem,
tista bela pravljica,
naju v drobu veže v zanko,
ki jo skupaj pleteva.

Lidija Brezavšček - kočijaž