srce lahko ubiješ z enim samim vprašanjem
z enim samim dvomom v naklonjenost ki ti jo
izkazuje dan za dnem in noč za nočjo
včasih tudi ob jutrih ki dišijo po telesnosti
lahko ga ubiješ z enim samim vprašanjem
ki kriči iz tebe a si ga zaradi ostrosti nikoli nisi
upal izgovoriti čeprav te je živega razžiral
in te naposled le razžrl … do obisti …
tako te je žrl da si ponoči pozdravljal luno preko zastekljene terase
nje pa zjutraj nisi mogel niti pogledati v oči
samo opravil si svoje
si jo vzel, malo postokal, se izlil v njeno naivno dobro voljo
s katero se je zbudila in ji polepšal dan
zate je bil to le še en banalni torek in se niti nisi zavedal
da je bil ta torek zanjo vse
ker kaj pa je ona v primerjavi s tvojim zadovoljstvom
ki te doseže do vsakega kvadratnega centimetra
tvoje kože, tvojih udov, tvoje duše
ki se preko tebe dotakne še nje ampak ti tega ne opaziš
ker si preveč zaverovan v misel
da bi se je nekega dne lahko naveličal
da bi se naveličal modrih oči, svilenih las,
juter ki dišijo po kavi pridelane na plantažah perujskega pogorja
in popečenih kruhkov s slanino in kozjim sirom
bojiš se da se boš naveličal vonja njene pegaste kože
in vseh najokusnejših sokov njene bitnosti
srce lahko ubiješ z enim samim dvomom
da bi lahko bil vso preostalo življenje zvest le njej
da bi se skupaj postarala in bila ob vseh jutrih,
ne le ob torkih, zaverovana drug drugemu z vsem kar sta
lahko ga ubiješ z enim samim dvomom v vse
kar sta do sedaj zgradila skupaj in kar bi lahko še ustvarila
in s tem ko ubiješ srce oživiš tisti kotiček zavesti
za katerega je mislila da ga ne potrebuje ker ima tebe

kako lahko vztraja pri nekomu
ki ji da že zjutraj vedeti
da se je do večera lahko naveliča …

Anja G.