Neizpeto si me stisnil v pesem,
pod krošnjami,
vzel si moje zeleno
in gorel,
kot lahko goriš samo takrat,
ko pred teboj bledim.
Vračam se v neizprosen beg,
privezana na svojo trmo
s pajčevino čez oči,
da se preslikana v absurd
lahko mirim,
da spet ne padem,
ko me s črto iz obzorja
in s svojo rdečo
vlečeš vase.
Vem,
skala še nepremično stoji
in ne govori – tak je svet,
povej iskreno,
mene v vesolju nemega tebe pač ni,
sem premajhen planet,
s premnogo stvarmi,

le navdih za pod krošnjo,
saj vem.

Saj grem.

Lovke že lovijo privid.

lorellia