Izpod vrat se dviga mraz,
srhljivo poznan,
kot tista strgana zima,
ki je imela začetek na koncu.

Pod kosti reže strah.

Imela sem te,
drobtinico hleba,
za trenutek veka,
za verz v memoarih življenj,
v enem od včeraj,
nepreštetega leta,
v koraku nazaj.

Ostal mi je še
čas nad zmrzaljo,
noč med domovi,
negibno vesolje svetov,
košček nečesa,
globine nekoga
in pot, ki ne vodi domov.

lorellia