Ko kupiš popolnoma nov set krednih pastelov,

si nekaj časa najsrečnejše bitje na svetu.

Odideš ven, v naravo. Samo ti, list papirja in

nove barve.

Rišeš mavrične metulje, praprot, drobne zelene žuželke,

rišeš reko, labode, mogočna drevesa in kapljice rose,

rišeš magične sončne vzhode in pisane oblake.

Počasi ti začne zmanjkovati najbolj pisanih barv.

Preseliš se med ljudi.

Rišeš obraze. Okrogle, oglate, otroške in nagubane,

rišeš nasmehe, solze sreče, nežne prste in gube v

svilenih poletnih oblekah. Rišeš od sonca ožarjene

kodre, trakove v laseh in tople, sijoče poglede.

Kmalu ti zmanjka tudi pastelnih odtenkov

in umakneš se med sivine.

Rišeš sosedovega starega, garjavega psa in široko cesto,

ki pelje mimo tvoje hiše. Rišeš stolpnice, betonsko ograjo,

sivi dim, ki se pozimi vali iz dimnikov in zrna peska. Rišeš

plesnive fasade in razpadle veje bližnjega gozda.

Rišeš mrak.

In ko ti zmanjka še sive in v trepetajočih rokah

držiš samo še črno, se zaveš, da se z njo ne bo

več dalo narisati otroškega smeha, hiše in pisanih

rož v gredicah pred njo. Da je zmanjkalo barv za

zgodnje zajtrke in počitnice v dvoje. Da ne glede

na to, kako velik in barvit set imaš, se boš

nekoč znašel samo s prazno škatlo za barve

in kupom pisanih spominov.

Nina Pečar