Dvorana gledališča je spet nabito prazna.

Prazna čustva votlih človeških lupin

poglabljajo še moje temne praznine,

ki sem jih zadnja leta tako skrbno zalivala

in okopavala. Tako kot midva nekoč

gredico zgodnje cvetočih srčnih utvar,

čakajočih, da jih nekdo enakomerno

poreže pri koreninah in šopek odnese

na prazno pokopališče praznih besed.

Trikrat na teden jih hodim opazovat kako

stegujejo svoje žejne gobce proti odru

v upanju, da jim boš v njihovo votlo

notranjost vlil vsaj nekaj curkov človeškosti.

In ko izpijejo vse sokove tvojega čudovitega

uma te izžetega pustijo na dnu

prazne kotanje mesene stvarnosti.

Medtem pa jim na poti do doma

skozi naluknjan razum odteče še zadnja

kaplja srčnosti, ki si jim jo tako nesebično

podaril v zameno za možnost,

da sploh smeš komu kaj podariti.

Nina Pečar