Skrijem te,
v nikogaršnje poletje
zavitega v davnine,
v črte ustnic, ki igrajo smeh,
v konice hiš z nianso bele,
v opečnate višine,
v patetične vsebine
v sivi,
sivi
paralelni svet.

Čuječe tiho
si te pletem v magistrale
pretkano vtipkam te v kak gluh sonet,
preslikam te v oblike iz oblakov,
zavijem v prah izpod korakov
in padam,
padam,
spet in spet.

Potem te berem zgolj poševno,
tiho, da me glas ne prebudi
in si verjamem
slepo,
slepo,
da me bereš tudi ti.

A sva le dva,
pod slično ujmo,
svetnika,
ki prodala sta boga,
stotinki ujeti v poslednjo uro,
zbledela upa
pod ponjavo krivde,
ki zaključkov ne prizna.

lorellia