v turnu se zamaje
jezik z vozljem
ptice hušnjeo z vej
kakor temen odmev
slaba vest
ki vedno v istem loku
potrkava in ponavlja
dan obešen na vonje zelenja
solzave trave pod stopali
nebo pokrpano z oblaki

šipe stresa zven zvona
v njem slišim žvenketanje navčka
z barja se oglaša žabji pev
prebujen iz otrplosti spet poje
kakor posmeh udari
v lazaret ozeblih misli
oblečenih v ponošene besede
ko zamujam cvet
ki se usipa z vej kostanja

pi - irena p.