Plapolajo jeziki

zastave so razobešene

na poti do oaze

premagujem dan

začenjam zjutraj

ko se posvetli

hodim celi dan

prav do noči

žejna izpovedi

ki jo ne znam

napisati, izpisati,

da bi se začutila.

Hodim v isto smer

in morda je napačna,

ampak grem,

čeprav ni sledu o vodi,

o rešitvi izpod zavozlanih smislov,

ki so se odločili,

da še ni čas za pristan,

da hodim še in še,

dokler znova ne najdem poti.

Lep si mi,

ko delaš isto,

ko iščeš izvir

in me vprašaš

če je to prava pot.

Če bi vedela, veš.

Sama počnem isto

in mnogo drugih misli tudi.

Greva znova na pot,

da voda zašumi med dlanjo,

da začutiva mehkobo

in čistost.

Telesa in duha.

Danes,

zdajle.

IŽ-lev