(za 3. junij ... kateregakoli leta)

Za pozen rojstni dan

(ko se leta štejejo v strahu pred starostjo)

Je belolasemu podarila

Vsemogočna zrcala svojih zenic

Ki so mu srebrne lase spremenila v temne in goste

In njega v lastnih očeh naredila mladega

Brez obotavljanja in brez strahu pred bolečino slepila

Je razbila svoje oči

In dragocena zrnca ljubezni

Razsula po njegovem osivelem temenu

Srečna

Ker je z očmi njene ljubezni

Sam sebi postal kakršen je njej

Brez starosti

Njemu

S hladnim in votlim srcem kot počenim vrčem

Iz katerega je zdavnaj iztekel zadnji pogum za ljubezen

Je presadila svoje ptičje in vroče srce

(ne meneč se da njeno življenje zavisi od utripanja sebe v njem)

Radostna kot nori slavec

Ki nabada srce na trn vrtnice

Da bi jo brezoblično s svojo krvjo obarval v škrlat 

In ji pordeli v zanosu poje

Veličasten saj umira za lepoto ljubezni

Prepevala je

Ne da bi štela poslednje utripe v njemu v krivcu

Ne kapelj s katerimi izteka

Sebi v zaslugo

Sebi slepi

In živi tudi po poslednjem utripu sebe v njemu

Je za njegov rojstni dan

Podarila nesmrtno sebe z njim

V tej nesmrtni pesmi

V kateri mu je ljubezen

Ker pesmi nimajo preteklega časa

Kot ga imata sreča in življenje ...

Marko Skok - Mezopotamsky