nafaka

daleč od doma
v najožji ulici
najmanjša kafana

mizica le
za dve skodelici
in štiri dlani

okrušene stene
zapirajo obzorja
kamnita tla
drdrajo odmev

  naročila si kavo

  sediva

  ob vhodu
  na majhnih stolih
  na majhni mizici
  majhna skodelica
  kipeči telesi
  naslanjava
  na hladen zid

v samoto
se odgrinjajo
zavese jutra tišine

  prvič si se
  prebudila
  v najinem domu
  dišavam
  poročne noči
  pripenjaš
  vonj
  kipeče črne kave

  samotna
  skodelica

  za hip
  pripreš
  temne oči

daleč si
s priprtimi
očmi
trenutek je
daljši
od slovesa

pobožno
dvignem
vročo skodelico

 
  jutra

  sediš

  dišiš naju
  nad skodelico
  prerokuješ grenkost
  in toplino požirka
  ko niha kadilna daritev
  od mize do tvojih ust

  sedim ob tebi

  na rob mize
  odlagam dneve
  ob tvojih praznih skodelicah

sedim

skodelica
v rokah
je hladna

  sediva

  ti pa s skodelico nihaš
  od majhne mize do ust

  tvoje ustnice
  ki jih je ogrela kava
  bodo kmalu hladne

objet par
se razpre
z modrino neba
kot cvet komeline
in zdrsi mimo
ovene
v meni
in izgine

na ulice
baščaršije
drsijo
senčne
pregrade

v ječi
preteklosti
pijem
tvojo samoto
ob meni

nafaka

Milan Žniderič - Jošt Š.