Nikoli se nisem mogla dokončno odločiti,
če je bolje pisati z vejicami ali brez. In to
sploh ni tako neumna odločitev, ker za seboj
nosi celo vrsto posledic, kot je – ali bom
v učbeniku prehitro umrla modernistka,
skakajoča nekje za ostalimi moškimi z dolgimi
imeni, ali nizko plešoča dama, ostarela babnica,
ki še v spanju popravlja presledke med datumi
v Delu. Ali celo(!) brez učbenika, kar je milo rečeno
še najboljša možnost, saj mi tako ne bo treba
v grob nositi gore papirja z interpretacijami
in jih potem obredno sežigati in hoditi v krog
in za seboj vleči brado, ker brada … zraste
tudi ženskam, če pišejo preveč na dolgo. In vse to,
ker je prihodnost sila neprijetna zadeva, če je
odvisna od vrste korakov, postopkov in drugih
čudovito tabeliranih opravkov, ki se začnejo
v petek in končajo v ponedeljek, ko je največ
rož na cestah in jih lahko spletaš v lase in krila in …
Še nad koleni se mora končati. Jasno je namreč,
da ne moreš priti niti do pesmi, če ne dovoliš,
da ti izmerijo noge.

Helena Zemljič (MalaSenca)