Še enkrat
se mi zlaži, življenje, in
porini me v jutro.
Mogoče mi ponovno uspe
postaviti se na noge.
Potem me boš srečalo v
črni ulici,
kjer v rdečem cilindru pobiram
nasmehe.
Prepoznalo me boš
v otroku, ki danes verjame
tvoji zlaganosti.
Videlo me boš pod oknom
nedokončane hiše, kjer čakam
na najboljši dan.
Srečala se bova
kar neki dan,
ko bom delila pobrane
nasmehe.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!