Vsa začudena in prežeta z občutki nenavadnih sanj,

odprem oči v novo jutro.

Veke postajajo spet težke in me kar posrka v čas ko …

»Iz katere neskončnosti prihajaš?«

Nič mi ne odgovori.

Približam se ji.

Njen pogled je magnetičen.

Nepremično si zreva v oči.

Tišina je mogočna.

Naenkrat jo objamem in začnem nežno božati

po njeni topli, spolzki koži.

Nobena vprašanja,

nobeni odgovori več niso potrebni.

Prepoznam jo.

Začutim njeno predanost,

njeno neizmerno ljubezen.

Ne vem več ali je ona tista,

ki daje

ali sem jaz tista,

ki ji dajem.

Popolnoma se zlijeva v Eno,

z mojim glasnikom Večnosti,

z mojo ljubljeno kačo.

Prišla je samo zame,

iz časa preteklosti in prihodnosti,

da jo končno prepoznam v sedanjosti

in sprejmem

njeno/svojo modrost,

ljubezen

in moč.

Amai