Ribnik

Temnolasa ženska v beli poletni obleki z moškim
sede na klop. Njun pes skoči v ribnik, gledam črno,

 

k meni radovedno pogledujočo gmoto, ki pljuska
v temni vodi. Ženska si sezuje sandale, objame kolena

 

in položi stopala na rob klopi. Sonce je nizko, valovi se
počasi, a gibko prelivajo, kot da prihajajo iz nevidnih

 

točk na gladini. Moški in ženska se polglasno pogovarjata
v tujem jeziku, ko se goli prsti na njenih nogah oklepajo

 

toplega, razgretega lesa; nekoč sem sanjal, da sem
v daljnem mestu in da ne razumem jezika, spomnim se,

 

toliko odprte telesnosti je bilo v nerazumljivih, pojočih
besedah tujcev – valovi se pomikajo v ritmu, kot da gre

 

za neprestano rojevanje vode. Ostanki rib, ki so jih otroci
lovili dopoldne in jih z vso silo drobnih rok metali v ribnik,

 

so še vidni v vodi; koščki njihovih teles se zibajo
med ločjem. Senca ogromnega amurja spolzi pod gladino,

 

veliko bitje se ne pusti ujeti. Nekoč mi je nekdo, ko smo jedli,
rekel: »Zakaj odrežeš ribam glavo – najboljša so njihova lica ...«

 

Šepetanje ženske – ta tuji, blagi glas – se kot tančica
razliva nad ujetostjo vode, kot da nekaj združuje,

 

kos za kosom, plast za plastjo, kot tolažba vsem ali nobenim
bitjem. Spomnim se fanta, ki je nekoč čakal na avtobus

 

pred osnovno šolo, ločen od drugih, na njegovem licu
je bil velik madež, znamenje neke prirojene bolezni,

 

kot da je nekaj odvzeto z njegovega obraza, in neki drugi otrok
ga je dolgo, dolgo gledal.

Franci Novak

Ana Porenta

urednica

Poslano:
25. 04. 2015 ob 21:44

Pogled, ki ga po čudežu ohranjaš (morda ga nisi nikoli izgubil ali pa si ga obudil s pesnenjem), odkriva pogosto nezaznano, obrobno, skrito ... v jeziku pesmi stopi v prvi plan, ki se zazdi kot svetlikanje ribjih teles v temni vodi, kot organska melodija človeških jezikov, kot svetloba, ki obsije samo reže ... in  ki me preseneti in navduši, čestitke,

Ana

Zastavica

Franci Novak

Poslano:
27. 04. 2015 ob 12:58

"Pogled, ki ga po čudežu ohranjaš (morda ga nisi nikoli izgubil ali pa si ga obudil s pesnenjem) ..."

Ja, težko je, sploh zdaj, ko smo (sem) starejši :)  Ohranjati ta včasih otroški, "naivni" pogled. Sem ga pa večkrat izgubil in ga še izgubljam. Poskušam si ga vrniti, ne vem, če pesnjenje samo po sebi pomaga, bolj gre za stanje neke psihološke kondicije, za - hm - konfiguracijo uma, da je naštelan na tak "pesniški", vseobsegajoči, mistični pogled. Upam, da mi bo uspelo spet kdaj s tako intenziviteto gledati stvari, kot sem jih gledal v času pisanja Otroštva neba. Delam na tem, neprestano.

lp

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Franci Novak
Napisal/a: Franci Novak

Pesmi

  • 20. 04. 2015 ob 11:46
  • Prebrano 650 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 258.5
  • Število ocen: 7

Zastavica