Temnolasa ženska v beli poletni obleki z moškim
sede na klop. Njun pes skoči v ribnik, gledam črno,

k meni radovedno pogledujočo gmoto, ki pljuska
v temni vodi. Ženska si sezuje sandale, objame kolena

in položi stopala na rob klopi. Sonce je nizko, valovi se
počasi, a gibko prelivajo, kot da prihajajo iz nevidnih

točk na gladini. Moški in ženska se polglasno pogovarjata
v tujem jeziku, ko se goli prsti na njenih nogah oklepajo

toplega, razgretega lesa; nekoč sem sanjal, da sem
v daljnem mestu in da ne razumem jezika, spomnim se,

toliko odprte telesnosti je bilo v nerazumljivih, pojočih
besedah tujcev – valovi se pomikajo v ritmu, kot da gre

za neprestano rojevanje vode. Ostanki rib, ki so jih otroci
lovili dopoldne in jih z vso silo drobnih rok metali v ribnik,

so še vidni v vodi; koščki njihovih teles se zibajo
med ločjem. Senca ogromnega amurja spolzi pod gladino,

veliko bitje se ne pusti ujeti. Nekoč mi je nekdo, ko smo jedli,
rekel: »Zakaj odrežeš ribam glavo – najboljša so njihova lica ...«

Šepetanje ženske – ta tuji, blagi glas – se kot tančica
razliva nad ujetostjo vode, kot da nekaj združuje,

kos za kosom, plast za plastjo, kot tolažba vsem ali nobenim
bitjem. Spomnim se fanta, ki je nekoč čakal na avtobus

pred osnovno šolo, ločen od drugih, na njegovem licu
je bil velik madež, znamenje neke prirojene bolezni,

kot da je nekaj odvzeto z njegovega obraza, in neki drugi otrok
ga je dolgo, dolgo gledal.

Franci Novak