Vitez Pesniškega turnirja 2015 je Željko Perović

S svojo pesmijo Žetev je žirijo najbolj prepričal Željko Perović, pesnik iz Maribora, ki je bil finalist tudi na prvem turnirju leta 2001. Nagrado občinstva pa je prejela Milena Miklavčič za pesem Kdor bo tukaj umrl zadnji.

Pesniški turnir je natečajna prireditev, na kateri se izbira najboljša izvirna neobjavljena slovenska pesem v tekočem letu. Na letošnjem že 15. natečaju je s po eno pesmijo sodelovalo kar 136 pesnikov, strokovna žirija je najprej izbrala 24 polfinalistov, ki so se pomerili na dveh polfinalih turnirjih v Knjižnici Franca Kasvra Meška v Ormožu in Mestni knjižnici Pirana. Na vsakem je žirija izbrala 4 finaliste, dva pa občinstvo z glasovanjem. Tako je bilo izbranih 12 finalistov.

Letošnji finalisti so bili:

Alja ADAM (Ljubljana)

Cvetka BEVC (Ljubljana)

Tonja JELEN (Brezje pri Ločah)

Andrejka JEREB (Idrija)

Urška KRAMBERGER (Dobrna)

Milena MIKLAVČIČ (Žiri)

Cvetka NOVAK (Žihlava)

Franci NOVAK (Videm - Dobrepolje)

Željko PEROVIĆ (Maribor)

Miša SHAKER (Veliki Gaber)

Katjuša TRAMPUŽ (Gorjansko na Krasu)

Milan ŽNIDERIČ (Horjul)

Finalni turnir je potekal v soboto, 18. aprila 2015, ob 19. uri v Art kavarni Best Western hotela Piramida v Mariboru. Svečani nagovor je imel Ivo Svetina, podpredsednik Društva slovenskih pisateljev, ki je poudaril nujnost poezije v današnjem času. Simbolno je turnir odprla lanskoletna vitez poezije David Bandelj z zmagovalno pesmijo leta 2014 – Lost in Translation. Nato se je zvrstilo 12 finalistov, ki so pred pozornim občinstvom doživeto interpretirali svoje pesmi. Posebno nagrado – broško zlate vrtnice je letos za svoj doprinos k Pesniškemu turnirju prejel Nino Flisar, dolgoletni koordinator in moderator. Svečano mu jo je podelila direktorica Založbe Pivec, Milena Pivec, predstavnica organizatorja, ki že 10 let bdi nad organizacijsko in finančno platjo projekta. Glasbena gosta sta bila Bilbi in Gregor Stermecki, ki sta nedavno pri Založbi Pivec izdala odmeven album Toskana.

Vrhunec večera pa je bila seveda podelitev obeh nagrad. Občinstvo je največ glasov namenilo pesmi Kdor bo tukaj umrl zadnji Milene Miklavčič. Vitez Pesniškega turnirja 2015 po izboru strokovne žirije, v sestavi Borut Gombač, dr. Irena Novak Popov in Urška P. Černe, je s pesmijo Žetev postal Željko Perović, pesnik iz Maribora, ki je rekorder po nastopih v finalu, saj se je tja uvrstil kar pet krat in je na zmago od svojega prvega finala čakal 14 let. Kovano vrtnico, simbol pesniškega viteštva mu je predala lanskoletni vitez David Bandelj, knjižno nagrado - antologijo Orfejev spev - mu je podelil predsednik Društva slovenskih pisateljev, Ivo Svetina, denarno nagrado v višini 500 evrov pa Milena Pivec, direktorica Založbe Pivec. Vseh 12 finalnih pesmi so pri Založbi Pivec izdali v zborniku.

Organizator prireditve Založba Pivec je Pesniški turnir razvila v eno najpomembnejših in najbolje obiskanih slovenskih pesniških prireditev, obenem pa je to eden osrednjih dogodkov Slovenskih dni knjige v Mariboru. Naziv vitez poezije je edina vseslovenska literarna nagrada, ki se podeljuje v Mariboru.

ZMAGOVALNA PESEM PESNIŠKEGA TURNIRJA 2015

Žetev

se rahlja zrahljana stvarnost, se gosti zgoščeni

čas, čutiš, kako notranja opazovalnica odpira

besedišče, kakšen vzgib, okleva, si pa v navezi

s pšenico na njivi v poševnini, že dolgo si priča,

ko veni, pravijo, da zori, vesel, ko jo obide toča,

tudi tukaj kolobarijo, upaš, da ti bo dano še

naslednje leto stiskati pesti za koruzo,

v zakotja stopaš, tipajoč po območjih, kjer so

veliki srčni vložki pustili sledi, se še pretakajo

po prekatih, v globači srčne spodjede odmevajo

votki glasov in se zaletavajo v svet,

že brnijo stroji, do jutra še strnišča ne bo

Željko Perović

OBRAZLOŽITEV STROKOVNE ŽIRIJE

ŽETEV, Željko Perović

Pesem je ena redkih na letošnjem natečaju, ki je pisana izrazito gosto in akustično pozorno, vendar ne gostobesedno ali jezikovno prenasičeno, kot se pri podobnih pesmih rado primeri. Jezikovna refleksivna odmaknjenost »notranje opazovalnice« ji omogoča otipljivo in polnokrvno »odpiranje besedišča«. Gostost jezika je notranje in zunanje osmišljena, besede odpirajo usta, pomeni so točni, zračni in gibljivi, kajti le tako se lahko upirajo rahljanju že »zrahljane stvarnosti« in gostitvi že »zgoščenega časa«. Pesnik ni varno skrit v razkošnem salonu svojih besed, temveč s polnimi pljuči pogumno stopa v odmaknjene lege, »tipajoč po območjih, kjer so / veliki srčni vložki pustili sledi«.Njegova pesem, ki ni niti za hip sentimentalna, je hvalnica zorenja in žetve, hkrati pa je polna temne slutnje, tišine, brnečih strojev in prežečega niča. Podaja ideal humanitete z veljavo čustev, čutenja in odprtosti, opisuje minevanje, staranje z odmevi nekdanjih silnih energij. Nekaj je spodjedlo srce in ustvarilo globačo. To je tudi pesem o negotovosti, o iskanju zavetja v naravnem redu sveta, o upanju za življenje, za rast v kultivirani naravi, s katero se čuti povezanega. Stopnjujočo se dramatično zgoščenost podpira tudi jezikovna oblika: zelo zaznaven ritem kratkih povedi s padajočo intonacijo in proti koncu tudi opazno glasovno ujemanje sosednjih besed, najprej samoglasnikov: globači – odmevajo votki glasov, in nato samih soglasnikov (zapornikov) kot pri aliteraciji: »pretakajo po prekatih; brnijostroji, do jutra še strnišča ne bo«. To je pesem brez začetka in konca, brez pike in velike začetnice, pesem-tok, z večjim zamolkom edinole tik pred Žetvijo. Angažirana pesem zoper huronsko mehanizacijo, ki umrlemu življenju nasilno populi korenine in nas zmelje v hrano naslednjim rodovom, na površini pa je videti, kot da nas nikoli ni bilo.

O ŽELJKU PEROVIĆU (1961)

Je pesnik in prevajalec.

Končal je srednjo Železniško prometno transportno šolo v Mariboru. Kot prometnik na Slovenskih železnicah je delal v Podvelki, Rogaški Slatini, Rogatcu, Stranju, Šoštanju in sedaj v Pesnici pri Mariboru.

Z literaturo se je začel ukvarjati leta 1980. Prve pesmi je objavil v biltenu srečanja pesnikov in pisateljev drugih narodov. Objavljal je v Hotenjih, Locutio on-line, Našem času (Šoštanj), Mentorju, Lirikonu, Apokališpsi in Dialogih. Prevaja prozo in poezijo iz hrvaščine, srbščine in bosanščine v slovenščino in obratno, prevode različnih avtorjev in svojo poezijo pa objavlja v raznih revijah in publikacijah, prevedel pa je tudi nekaj knjig. Je organizator kulturnih stikov na področju bivše Jugoslavije. Prejel je prvo nagrado na literarnem natečaju revije Mladika leta 1994. Leta 2013 pa je prejel Lirikonov zlat, priznanje za vrhunske revijalne prevode poezije 21. stoletja v slovenščino, ki ga podeljujejo na festivalu Lirikonfest v Velenju.

Izdal je pet pesniških zbirk, tri v slovenščini, Podarjeni glasovi(1997), Kapljevina (2001) in Sinpase (2010), eno v hrvaščini Utiha (2002) in eno v bosanskem jeziku Golim sinapsama (2009).

ZMAGOVALNA PESEM PO IZBORU OBČINSTVA

I.

Kdor bo tukaj umrl zadnji,

bo zalil rože,

pokosil travo

in pobral bučke

z vrta.

Kdor bo tukaj umrl zadnji,

bo premaknil gore, poiskal sonce v daljavi

in zvezde, potopljene

na dnu Savice.

Kdor bo tukaj umrl zadnji,

bo preštel kaplje v jezeru

in ribe v morju.

Kdo ve,

morda bo

Noetova barka

po spletu slučajnosti

pristala tu

in ne tam, na koncu sveta?

Kdor bo tukaj umrl zadnji,

bo lahko

na ves glas kričal

o svojih grehih.

Nihče več ga ne bo slišal,

nihče več ga ne bo mogel ubiti

ali zapreti v temnico.

Kdor bo tukaj umrl zadnji,

bo zelo srečen.

Nihče ne bo jokal za njim,

zato bo njegova duša lahko

zaplavala nad oblake

brez bojazni,

da bodo na radijskih postajah

o njem prebirali

butaste osmrtnice.

Kdor bo tukaj

umrl zadnji,

se bo poslednji nasmehnil,

vzel dušo v dlani,

zaprl vrata

in vtaknil ključ v žep.

Milena Miklavčič