Z muholovcem lovim

tvoje poljube,

ker so daleč proč

sem palico podaljšala

na maksium.

Lovim kot bi lovila

poletne metulje

in še suhe spravljam

v zbirko na steni

z razširjenimi krili.

Vzela sem jim dušo

zdaj telo razkazuje

svojo lepoto

in svojo nemoč.

Z mrežo maham

po rožnati jasi

in  čakam na dan,

ko gosenice ne bodo

več stonoge

ampak leteče sanje

ki iščejo svojo barvo

in potiho zlagajo krila.

Ko ulovim sanje

jih pritrdim na papir,

da mi ostane spomin.

Rada bi obudila krila nazaj,

rada bi zaustavila tisti čas

ko cvetovi rož ponujajo

zavetje drobnim letalcem,

ki se jim mudi živeti

vsaj za en dan.

Prvi in zadnji.

IŽ-lev