Sizif

Iz razkajenih jutranjih meglic,

razpredenih čez neprespane misli,

 

lovim izginjajoče koščke

razbite slike tvojega obraza.

 

Postana kava, skuhana

predvčerajšnjim ali morda

 

celo še prej, ne more oživeti

omrtvičenih možganov.

 

S telesa za silo sperem smrad

cenenega parfuma ukrajinske kurbe,

 

ki sem jo sinoči privlekel iz bara

in se še vedno valja med rjuhami.

 

            Poskušam te sestavit.

            Košček za koščkom.

 

            Takšno, kot sem te

            poznal.

 

            Počasi.

            Ves dan.

 

            (Kurba se vmes pobere domov. Pravi,

            da sem prasec, ker ji nisem skuhal kave.)

 

            Mrak je že, ko se zagledam

            v dokončano delo.

 

Obraz je razbrazdan od brazgotin.

Z oči se kruši barva.

 

Usta so razpokana in

pod čelom zeva luknja.

 

            Vržem te ob tla.

            To nisi ti.

 

Razbijem te na še manjše koščke.

In jutri še manjše. In tako naprej.

 

Postala boš prah. Potem te bodo

pomešali s pepelom mojega telesa.

 

In raztrosili v močan

vzhodni veter.

 

 

 

            Vsaj enkrat bova letela skupaj.

Kristian Koželj

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
20. 04. 2015 ob 03:52

Poskušati biti skupaj z nekom, s komer ne moreš biti skupaj - da, to pač je Sizifovo, sizifovo delo. Tudi če ni skale, tudi če je le prah(ec) ali še to ne. Morda je celo najhujše, ko ni ničesar več. Pesem podaja eno temeljnih ljubezenskotematskih prevpraševanj skozi dokaj neusmiljeno prizmo moškega vidika, pri katerem se kot bralka, pesnica in ženska vendarle vprašam: kaj pa skala, ki jo vali Ukrajinka? In kje je motivacija lirskega subjekta (da vprašanja ne razširim v stvarnost :) tovrstnega početja), da poskuša leteti z osebo, ki jo naslavlja s kurbo? Kaj to pove o njem samem? Pesem, ki pod dokaj preprosto povrhnjico dovoli - če malo zakopljemo vanjo in vase - kar globoko močvaro raznih plasti zapletenih človeških odnosov, med katerimi je nedvomno pogosto najbolj zapleten prav ta, ki ga LS (in posameznik na sploh) goji sam do sebe.

Zastavica

Nina Pečar

Poslano:
20. 04. 2015 ob 22:32

Živjo :)

Kristian tukaj ni sestavljal kurbe. Sestavljal je svojo pravo ljubezen, takšno kot jo je nekoč poznal, kurba pa je bila zgolj trenutno zadovoljstvo, oziroma še bolje, neuspeli poskus preganjanja grenkih misli in do nje ne goji popolnoma nobenih čustev. :)


Lep večer,

Nina

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
21. 04. 2015 ob 01:24

Opsala, pa ne, da skušamo trditi, kaj je pesnik hotel povedati? :))) To vprašanje je zame seveda popolni paradoks, saj a) tega nikoli ne moremo zares vedeti (razen če nam dotični pesnik izrecno pove :) in b) to ni smisel umetnosti. Enopomenskost, enoslojnost je lastnost znanstvenih in strokovnih besedil. Lastnost umetnosti, vsaj dobre, pa je mdr. ta, da jo "uporabnik" SOdoživlja, torej dodaja v doživljanje (literature, glasbe, slik ...) svoja lastna občutja, prepričanja, načela, asociacije itd. 

V zvezi s samo temo, ki jo odpiraš, Nina, pa: in ravno v tem je paradoks človeškega početja: poskušati tam, kjer za nas ni ničesar. In njegova tragika, saj s takim početjem generiramo nova in nova trpljenja in nesmisle. To je zelo globoka, za zdaj še vedno "patpozicionirana" kotanja človeškega duha, tako zelo vraščena v nas, da je večina (še) ne opazi. Zato se dogaja naslednje: prava (?) ljubezen lirskega subjekta je lahko nekomu prav tako kurba, kot je Ukrajinka kurba lirskemu subjektu. Pa naj gre za dejanski poklic prostitutke (o katerem je vendarle že toliko napisano, da naj bi ne bila posebna skrivnost, kako sploh pride do tega) ali pa za to, da človek človeka v stiski izrabi za poskus reševanja iz lastnega brezna tako, da mu stopi na ramena. (In tu je prej omenjena tragika.) Da je prava ljubezen lirskega subjekta v tej pesmi tista druga, oddaljena, "izgubljena", ki bi jo on rad znova sestavil, je seveda jasno - a močnejši od tega (pravzaprav dokaj izpetega) motiva je v mojih uredniških in tudi bralskih očeh motiv "izrabe" človeka, ki v vsakem primeru pusti tudi "koristniku" grenak priokus ter ga kvečjemu še oddalji od želenega. Ta motiv je v pesmi prisoten, pa čeprav morda iz drugačnih vzgibov, kot je ta, ki ga izpostavljam jaz. Pesem to dopušča, in v tem je njena vrednost.

Lp,

Kerstin


Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
21. 04. 2015 ob 01:29

P. S. V tem kontekstu naj dodam še pesem Janeza Menarta, ki ubeseduje sorodno, čeprav v detajlih drugačno temo (napajano iz iste tragike, iz iste kotanje):

Stara pesem - Menart

Ti ljubi druge, jaz bom tebe ljubil,
saj nate stavil sem, kar sem imel,
saj mnogokrat se mnog je že pogubil,
ker ljubil tisto je, kar ne bi smel.

Ti ljubi druge, jaz bom tebe ljubil
in ti želel nezvestega moža,
da ti bi njega, on spet drugo ljubil,
in bi še ti v ljubezni mlin zašla.

Ti ljubi njega, jaz bom tebe ljubil,
in tvoj preljubi drugo, ti pa glej,
da tudi on bo tisto drugo izgubil – 
in svet se bo vrtel lepo naprej.

Zastavica

Nina Pečar

Poslano:
21. 04. 2015 ob 02:22
Spremenjeno:
21. 04. 2015 ob 03:07

Res sem tukaj morda malo pristranska, ker resnično vem iz prve roke kaj je pesnik želel povedati, seveda pa so različne interpretacije vedno dopustne in zaželene. :)


Žal pa težko primerjam Menartovo pesem s Kristianovo (kljub temu, da mi je Menartova izredno všeč), saj se razlikujeta v osnovni ideji in čustvih - v  Kristianovi ne zasledim niti kančka privoščljivosti in zlobe, ki bi jo sipal dalje na vse, ki jim je v tem trenutku bolje kot njemu, Menart pa ravno to primarno izpostavi ("če jaz nisem srečen bom želel tudi tebi, da doživiš enako usodo in bo meni tako verjetno bolje"). Poenostavitev, da gre v obeh za neizpeto ljubezen pa me ne prepriča dovolj.


Meni namreč izražena čustva v pesmi največ pomenijo, je pa to moje subjektivno mnenje, ki ni obvezujoče tudi za ostale.


Lp, Nina

Zastavica

Kristian Koželj

Poslano:
21. 04. 2015 ob 11:05

Še nekaj mojih misli, čeprav nisem prepričan, da je avtor prvi poklican razlagati svoje delo ...

Globoko počaščen sem, da si moje pesmi zaslužijo podčrtanja in tehtne komentarje ter oznako "dobra poezija". Vse to sprejemam s ponižno hvaležnostjo in mi predstavlja ogromno spodbudo za prihodnje ustvarjanje.

Kot gledališčnik se zavedam, da vsak tekst, četudi mišljen kot hermetično zaprt avtorjev notranji monolog, z javno objavo preseže meje zgolj avtorjeve interpretacije in se ponudi tujemu vrednotenju, tujim vtisom in sodbam. Prav zaradi tega sem bil dolgo časa zadržan glede javnih objav svoje literature - vedno obstaja namreč nevarnost, da bi pomemben del moje intime in najglobljih emocij ostal nerazumljen. Na odru imam namreč moč ujeti tekst v nedvoumno emocijo. Na papirju pa je zgolj mrtva črka, ki jo vsak lahko oživlja po svoje.

To sploh ni slabo in nobena interpretacija ni napačna sama po sebi. Tudi če se sam ne strinjam z njo. Tudi če nekoga nagovori del, ki se mi je ob pisanju zdel dober za ilustracijo neke intence, nikakor pa ne bistven. A v tem je poanta. Da ima VSAK pravico do svojega videnja napisanega.

Tudi če bi Nina zagovarjala povsem svoje stališče, ki z mojim ne bi imelo kaj dosti skupnega (pa vendar ni tako, saj konec koncev prebere vse moje pesmi še pred objavo, ker ustvarjava skupaj in je ena od tistih, ki jim pesnik osebno pojasni pesem), je njena interpretacija enako legitimna in (ne)obvezujoča kot katera koli druga na tem mestu, zato si zasluži enakovredno obravnavo.

Glede Menartove pesmi pa ... resnično vidim močne vsebinske povezave med pesmima, a vendar ne morem trditi, da moj LS naslovnici svojih pesmi želi nesrečo in podobno zagrenjenost, kot jo čuti sam. Nihče ne bi smel občutiti brezupne ljubezni, saj je vendarle to najbolj plemenito čustvo, ki se lahko prebudi v tako pritlehnem in banalnem bitju kot je človek. Ljubezen je edina slutnja pozabljenaga božanskega izvora človeka in nihče ne bi smel začutiti, da je njegov preblisk božanskosti zaman. Absolutni cilj etike je v želji, da bi vsi ljudje zmogli generirati brezpogojno ljubezen. Zato moj LS enostavno ni sposoben svoji ljubezni želeti odtegnitve njene ljubezni.

(mimogrede, tudi Ukrajinka ne bi smela živeti življenja zavrnjene ljubezni, se strinjam. a moj LS je ne razosebi, saj sta emocionalno na povsem istem nivoju. Hrepeneča po absoultnem utapljata nedosegljivo v trenutnih impulzih mesenosti v upanju, da jima bo vsaj za trenutek odleglo.)

Sestavljanje in razbijanje naslovničinega obraza tako ni želja po nadaljevanju tega prekletstva ampak obupano hrepenenje LS, da bi še kdaj, dejstvom nakljub, ta odnos zaživel v nekdanji čistosti. In upanje, da bo vsaj v smrti nekoliko olajšanja.

Gledališče me je naučilo, da so človeški odnosi pravzaprav zelo preprosti, zelo črnobeli in povsem premočrtni. Strategije ega in socialne obligacije jim nadenejo vtis zapletenosti. A ko jih umetnost sleče zunanjega kostuma, vidiš čiste, jasne, nedvoumne emocije. Brez zavajanj, brez mask in brez stranpoti.

Še posebej v ljubezni. Človek bodisi ljubi. Ali pa ne. In ljubezen, ki komur koli želi slabo ... ni ljubezen.

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
22. 04. 2015 ob 20:20
Spremenjeno:
22. 04. 2015 ob 20:32

Osnova je ista. "Sve su ostalo nianse", če citiram Balaševića :), in v tem je tudi njihov čar, v tem je pestrost sveta na vseh področjih, v vseh oblikah in vsebinah. Gre za prepade med ljudmi - ali pa lahko to imenujemo kako drugače. Sicer pa si Kristian že vse povedal. :)

Izrecno zapišem, ker se mi zdi, da še zdaj ni jasno: 

popolnoma razumljivo je, h komu je obrnjeno težišče pesmi, in pri tem je kurba le "stranski lik". Ki pa je meni osebno pritegnil pozornost tudi zaradi tega, ker je v takem kontekstu prav njen lik tisti, ki je običajno manj izpet, ki vzbuja dodatne razmisleke kot osnovni motiv nesrečne ljubezni do Nje, ki jo on skuša sestaviti. Zakaj v interpretaciji in razumevanju zožiti pesem samo na ta motiv, no, to pa meni ni jasno. :)) Saj potem lahko vmesni del pesmi preprosto vržemo ven. :))

Menartova pesem je dodana kot nadgradnja - ne nadgradnja Kristianove pesmi, seveda, pač pa našega bralnega doživetja na sploh - ne pa kot primerjava. Je to res tako težko razumeti? Včasih sem si že dolgočasna z vsemi svojimi razlagami, potem pa vidim, da so očitno potrebne, pa še celo v tem primeru enostavno nič ne zaležejo ... Ali naj - preprosteje - molčimo in naj gredo stvari lepo mimo nas? Ker če eden nekaj vidi okroglo, drugi pa oglato, bo to celo v umetnosti, tem čudovitem polju imaginarnega in vsedosežnega, kamen spotike, ne pa - kot bi si zaslužilo - obelisk kakovosti, širine in globine? 

Vsak po svoje. Kdor želi gledati enoplastno - kdo sem jaz, da bi ga učila drugače? In zakaj sploh? Zakaj sploh kaj širiti in dodajati v pesniški prostor? Odgovor poiščite sami, saj ga vsak definira sam, s tistim, kar ima v sebi. Od tod dalje grem jaz mimo in naprej. 

Srečno!

Zastavica

Nina Pečar

Poslano:
23. 04. 2015 ob 00:51

Jaz mislim, da gre tukaj mogoče zgolj za nesporazum med vsemi nami vpletenimi in da smo pravzaprav vsak na svoj način poskušali ostale prepričat v popolnoma iste stvari. Predvsem mislim, da smo vsi trije več kot sposobni razumeti vse povedano in zato samo zaključujem svojo stran debate v upanju, da ne bo na nobeni strani zamere in da bomo lahko še dalje skupaj uživali v dobri literarni umetnosti. :)


Lp, Nina

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Kristian Koželj
Napisal/a: Kristian Koželj

Pesmi

  • 18. 04. 2015 ob 23:29
  • Prebrano 1400 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 419.06
  • Število ocen: 14

Zastavica