Včasih noč samotari

pozabi na zvezde

kakor čuvaj pozabi

prižgati nočne luči

da bi pešoči

videli pot v temi.

Tavajo hiteče duše

v popolni temi

hodeči z domišljijo

po robovih

do konca kotov

se nehote dotikajo

nižjih tal

tam izpod koder pihajo nad dnom

smrdeči hlapi

zdolgočasenih potnikov

z očmi na smerokazih

in novi kraji

postajajo preteklost.

Prav tako počasne

nočne ptice

ki so pozabile pravi čas

prileteti na vejo.

Ni nujno da si pes,

da spoznaš, da ne zmoreš

vedno najti tisto,

česar si zaželiš.

Spi duša

oči se zapirajo,

noč zmaguje.

Poraženo se pokrijem.

IŽ-lev