Otrok je svet,
Sam vase ujet,
Prelep in fin …
Le par ljudem
Je dano v tem
Vesolju smeha in igrač,
Da ga delijo z njim.
A mati prva, častna gostja je,
Ljubšega ni za otroško srčece –
Izmed vseh slik,
Vseh pesmic, vseh stvari
Je materin dotik
Najdragocenejši.

A včasih se zgodi,
Da odidejo – in se nam zdi,
Da ni jih več,
Da so nas zapustili,
In vsak spomin boleč
V obup nas sili.
Pa ni tako.
Verjeti moramo,
Da so še z nami,
Čeprav ne bodo se vrnili;
Da niso sami;
Da v nekem svetu,
Ki ga v srcu nosi vsak,
Kjer bojazljivec je lahko junak,
Kjer vile tetke so in strici škrati,
Se vsak otrok z vsakim sme igrati.
Zanje tam obstal je čas
In tam živijo dalje,
Se spuščajo nam v sanje,
Za vedno so del nas.

In če se zdi,
Da so odšli,
Je to le igra –
Odraslim nedoumljivi svet otrok,
Saj so nad nami
In vselej z nami
V naših srcih –
Le da namesto nas jih čuva bog.

Aleksandra Kocmut - Kerstin