Soba je zgoščeno temna. S spuščenimi

roletami. Ob treh ponoči.

Reminiscenca na vtise.

Izgubljene v apatiji.

Vprašala si me o

najljubši barvi.

            Veš tista … zamolklo

            zlatorumena. S komaj

            zaznavnim oranžnim in

            temno vijoličnim pridihom.

            V zadnjem trenutku

            preden sonce …

Rekla si, da moram natanko

te besede zapisati. V pesem zate.

Kot da sem že kdaj

napisal kakšno.

Kot da bi katera koli beseda

lahko bila kaj drugega

kot slab prevod

neizgovorljivega

            Ti vendar ljubiš

            odtenke vseh barv.

           Jaz pa ti lahko ponudim

           samo umirajoče sonce.

Te dni res nisem dobro.

Včeraj sem zapil zadnji denar.

Danes s topim zanosom

iz podkožja trgam sledi tvojih

pozabljenih prihodov. Da bi lahko

nahranil vsaj sosedovega garjavega psa.

Iz ogledala se reži

pepelnato rumenkasta nakaza,

pohlevno čakajoča na zadnji

rez jeklenega skalpela.

            Ne umiramo vsi

            v barvah sonca, veš.

Kristian Koželj