Stopam po cesti polni trnja.

Bodice vsepovsod...

Režejo, pikajo, skelijo.

za mano rdeča sled.

Cesti ni videti konca, 

a v daljavi vidim tunel in medlo svetlobo.

Kot da bi bilo konec poti.

Še malo...

Hodim že po kolenih,

krvava stopala, čisto razrezana,

še koleni skelijo.

Tunel...Vidim svetlobo...

Bela cesta, beli cvetovi vrtnice.

Z zadnjimi atomi močmi sem prilezla.

Plazim se po mehkih cvetovih,

ki so vse prej kot beli...

Tako prijetni so.Mehki.Ne bodejo.

Utrujena zapiram oči.

mateja321