Rad imam te

tisočletne deske.

Samo na njih mi ni

treba igrat, veš.

V zraku ni sladkobnega

pridiha trohnečih idealov.

Izraz, ki si ga nadeneš v

zaodrju pol ure pred začetkom

je edino varno čustvo

tvojega obstoja.

     Fini so. Gledalci, namreč. Uglajeni.

     (Skoraj) človeški. Na žametnih sedežih.

Čakaš na temo. Počasi razrahljaš

kravate. In večerne toalete.

Slačiš jih. Plast za

plastjo. Do konca.

Olupiš jim kožo in

sežgeš bonton.

       Ovce so. Smrdijo po gnili paši na

       travnikih podedovanih vrednot.

Čekane imajo. In krvave gobce

od pregriznjenih vratov.

Zažiraš se v njih.

Padaš v ekstazo. Od vonja po

potu zavaljenih perverznežev in

cenenega parfuma nenasitnih nimfomank.

       Pastir pokvek si.

       Vsevidno ogledalo.

Ob pogledu na resnico se

vsak obraz spači od groze.

Samo tvoj nasmešek v zadnji vrsti

je vedno dizajnersko popoln.

Kristian Koželj