Sem oranžna pesem.

Nisem na začetku,

v finalu moram nadaljevati

svojo pot naprej,

prav do konca.

Čakam v vrsti

kakor pacient

v čakalnici,

da me nekdo prebere

in oceni položaj.

Stojim na mestu

kakor beneške maske,

ne premaknem se

in nihče ne ve kaj mislim.

Zato sem oranžna.

Čakam na zeleno,

ko zberem ostanke

energije in se poženem

prav do konca.

A tudi konca se bojim,

ker zmeraj bolj se odpiram

in če bom pisala naprej

bom zelena pesem.

Zato končam.

In čakam.

IŽ-lev