Tukaj imaš skodelico čaja.

In malo ruma.

Ne morem te gledat, kako

cele dneve stojiš

vsa premočena 

na tem pasjem mrazu.

Povej mi, zakaj ure in ure vztrajaš

pred plakatom z mojim zlaganim obrazom?

          Saj tisto niso moje oči.

In ko misliš, da se ti ob 

ponedeljkih, petkih in nedeljah

          (ja, vem, kdaj hodiš na predstave)

toplo nasmihajo z odra,

iz njih srepi praznina.

          Veš, kdaj si jih nazadnje zares videla?

Se spomniš tistega večera, ko se je

sonce utapljalo v lastni krvi?

Sedela sva pred hiško, ki sva jo

zgradila v mladostnih sanjarjenjih.

S hrbtom si se naslonila na 

moje srce. Zadnjič.

          Tam gor so ostale. Pozabljene.

Skupaj z mojim starim plaščem

so obvisele v preddverju.

Ne išči tega, kar je bilo

pri tebi ves ta čas.

          Smešno ... tisti plašč ...

Nisi rekla, da si ga pred nekaj meseci

zažgala v babičini peči?

          Z ostalo kramo iz preddverja vred.

Kristian Koželj