Vedno, ko odideš, se delci tebe

vtihotapijo v kotih mojega telesa.

Takrat zamižim, dvignem se, 

poravnam kožo in te zalotim, kako

mirno sediš ob skrinji polni mojih

dragocenih skrivnosti.

Dva zlata cekina,

posušena nekoč rdeča vrtnica,

angelček iz rozenkvarca,

skarabej iz alabastra, 

rožni venec iz kristalčkov solz

in oči deklice, ki še vedno zrejo v 

čistino neba.

Z zanimanjem opazuješ platnice

zaklenjenega malega dnevnika

in streseš se ob prizoru hladne

igre kač.

Odprem oči in vidim te, kako

lomiš ledene robove skrinje,

trosiš po njej sveže cvetove marelice

in mi šepetaš o pomladi.

branka