Ne čudim se nevidni Roki

ki odgrinja zaveso

k topotu tišine

zapuščene na gričkih

Sem živel ali si izmišljujem življenje

(ko dopisujem v spominske knjige

ščebetanja in vrtoglavice otroštva)

na mirnih stezah somračja

me ne sprašujejo in se ne oglašajo pravljice

mojih prednikov

tudi Očetov smeh s slike me ne vprašuje

le po zdaj nevajenem obrazu

mi burja zareže brazde

veter ki mu je znala

in zmogla kljubovati Njegova roka

da je Njegov utrip nad zibelko

postal mir

Ali pomni On zbledelo razpelo

Kristusa pod katerim so 

v otroških očeh ledenele solze

pod katerim je življenje izpiralo kamen

Njegove žulje in roke

zarasle v obzorja

Pravzaprav ne sprašujem

le spominskim knjigam dopisujem

oblike in grimase ki bdijo

nad skrivnostjo bistva

nad z burjo oblikovanimi plodovi

nad nabrušenimi verigami vetra

ki so se izjokale

v ogledalih naših zamišljenih oči

Marko Skok - Mezopotamsky