me bere kot knjigo
gledam v prazno in
ona vidi v odsevu
vprašanje in
globoko hrepenenje
ribic v akvariju

počasi polzim
skozi svoje prste
in slečem obraz
da bi videla
obalo

tipam po poti
kamenje si mečem
v usta in ona
pleše nad tlemi
slika akvarele
in nosi madone
kot vlačuge
ob cesti

počasi polzim
skozi obleke
nase nadevam
zapestnice in očala
zakrivajo
sonce

sonce in pomlad
reče kot bi napovedala
padec cen nafte
tekoče z občutkom
za smer in stavki
zvenijo kot
semaforji
pelji si rečem

in
počasi spolzim
skozi ljubezen
do oblakov v steklu
stečem preko nje
do mosta
do dveh pik
v oči
neznanca

Helena Zemljič (MalaSenca)