Neskončno morje peska
Neskončno morje peska v meni.
Nekoč si hodil, ljubi, tod.
Sledi ni v temi izgubljeni,
ne v soncu, ki prebuja svod.
Golo skalovje so spomini
in ti ognjeni dež leden.
In grenka sem kot grenki brini,
upognjeni med veter nem.
Še kdaj te sanjam: reka polna
valov bližine. Smeh brežin.
Zaprta v molk sem stara, bolna.
Le zrno peska je spomin.
Kako mi včasih manjka roka,
ki bil mi ljub je nje dotik!
Bila sva srečnih ur otroka,
škrlatnih rož dehteči mik.
Glej, še lete na jug žerjavi,
še kliče vase jih nebo.
Ljubezni klic, ko vabi, zdravi.
Tako bilo je, je in bo.
Neskončno morje peska v meni.
Prazne planote suhih trav.
Le enkrat v mojo smer še kreni.
In vrni svet mi lep, bleščav.
O, kako se pa ta tvoja lepa pesem spogleduje s pomladnim brstjem... :-)
Lp Sašo
Sašo in Lidija, hvala!
Lep pozdrav,
Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
- 07. 04. 2015 ob 17:05
- Prebrano 1184 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 470.99