Zakajeno zaodrje. Groteskne kreature.

Posedajo po sceni. Zastor je pravkar padel.

Ogledalo je ogromno.

Večje kakor svet.

Moj odsev je drobna packa na njegovem

spodnjem robu. V desnem kotu.

            Torek je. Jutri ni predstave.

            Ob sredah vedno plešem.

            Mrtvaški ples. S podobo

            otroka, kakršen sem bil.

            Razen tretje srede v mesecu.

            Ko si zaželiš utrinek senčnega teatra.

Ostale dni spreminjam življenja. S smehom.

Poklicno. In z zavidljivo statistiko.

Približno tisoč življenj. Na večer.

Ali pa tvoje tisočkrat.

            Potem si pred tistim ogromnim ogledalom

            kakšne tri ure brišem laži z ustnic.

            Preostanek noči preživim

            sloneč na ulični svetilki.

V tretjem nadstropju. Hiše čez cesto.

Je sobica s pogledom.

Name. Tam spiš.

V že oddani postelji.

Moje vaje za smrt.

Kristian Koželj