Prisotna sem.

Pred seboj imam prazni ekran

in nekaj drobnih misli v možganih

s katerimi si krajšam budnost v noči,

ker je tako tiho, da bi slišala miši

če bi jih imela za sostanovalke.

Ne štejem besed za haiku,

nisem na tekmi za bujno domišljijo,

le prestavljam se od tv do monitorja

že zdavnaj več ne berem knjig

samo pesem si zapomnim,

če se me katera res dotakne.

In pišeš mi ti,

tvoje besede so včasih poper,

suha in takoj postaneš solzav,

a včasih vesele in sončne.

Le zdi se mi, da ponoči mrak

sam piše črne pesmi,

da straši, da smo vsi mumije do jutra.

Do novega začetka.

365 jih je.

IŽ-lev