Pesem.si - Aleksandra Kocmut - Kerstin - GAJŽVANA - Kaj si dete zapustila, mati draga, mati mila, kot d

GAJŽVANA
Komentarji (5)

GAJŽVANA

Kaj si dete zapustila, mati draga, mati mila,

kot da nisi ga rodila, mati draga, mati mila?

Kakor v kresni noči spet zastoči, spet zavpij.

On ne bo odšel, ne bo verjel, da viješ lastni rep –

spet vij vij vij vij –

zalepil naju bo, prilepil nate, na tvoje čakre večno

žejne, večno luknjasto srce, ki pušča, da bilo bi srečno

v svoji sli, v svoji črni jami, v svoji sliki krvaveče,

na križ pribito, z dramo zlito, privzdignjeno trpeče,

saj ve, da mu živeti ni mogoče brez nesreče.

Padala bova v neskončnost skozi sluzave zavoje,

znova kriva, znova grda bova šla skoz tvoje boje

zvezanih rok in prevezanih oči, smetnjaka brez pokrova.

Meči, mati draga, mati mila, meči v naju, vame znova –

vedno znova znova znova –

svoje jame, svoje rane, svoje zmote in zablode,

da si žrtev zle usode, da te moj obstoj le bode,

da imaš pravico po mojem hrbtu iz te gnile vode

zlesti in na sodni dan pred stvarnika me, zlo, privesti

v upanju, da ti bo on, ki vidi vse, dal prav,

v upanju, da me bo on, ki vidi vse, že kaznoval.

A tam, na drugi strani, mene čaka moja kri,

in slišim ga, ko joče, nisem ti povedal toliko stvari …

Ni treba, oče, vem. Vem. Oprosti za ljubezen,

ki mi je med prsti stekla v vrsto votlih brezen.

Kaj si dete pokončala, mati mila, mati draga,

da lahko boš žalovala, mati mila, mati draga.

Aleksandra Kocmut - Kerstin

<< Prejšnja Naslednja >>

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
04. 04. 2015 ob 20:43

Gajžvana - prebičana.

"Ki je za nas krvavo gajžvan bil ..." Prežihov Voranc, Samorastniki

Poslano:
04. 04. 2015 ob 20:51

Vau...

Jupiter! Silvana Orel Kos

Jupiter! Silvana Orel Kos

Poslano:
08. 04. 2015 ob 10:44

V kanonski slovenski literaturi ne moremo prezreti prezence metatrpljenja zavoljo in v imenu ljubezni do izmuzljivih moških in zaradi (ljubezni do) otrok. Prežihov Voranc mlademu bralcu plastično predstavi nekaj prav sadističnih prizorov s Hudabivnikovo Meto (1937), Ivan Tavčar pa, še preden bi se lepovidno medgeneracijsko razmerje žalostno končalo zaradi soproga, naredi konec kar Presrečnikovi Meti (1917) (Cankarjevi materi je bilo vseeno ime Neža).

Žalostni misterij metatrpljenja je slovenskemu narodu že precej dolgo v krvi, zdaj ravno mineva skoraj dva tisoč let od dogodka, ko je ljudstvo vzklikalo: »Njegova kri na nas in na naše otroke!« Čud(ež)no trpeči družinski odnosi so, glede na precejšnjo mitologizacijo nenavadnih družinskih vzorcev, dokaj pogost pojav v človeški družbi.

V pesmi je ikona trpečega sina preslikana na lik trpeče, pravzaprav patološke matere, ki se je (že zaradi česa) zapisala narcističnemu žrtvovanju sebe (in najbližjih), saj brez boleče odtegnjenega ljubečega odnosa ne zna preživeti.

Pesem v hlastnem ritmu rožnega venca z močnimi, katarzičnimi metaforami pripoveduje zgodbo z vidika otroka, hčerke, ki ni pripravljena sprejeti mazohistične metatrpeče dednine in prekinja nefunkcionalen odnos z materjo (ki je otroka dejansko ali pa psihološko pokončala). Uvodni in zaključni dvovrstičnici združujeta ljudsko poetiko z usodnostnim pridihom zbora v antičnih dramah.

Čestitam,

Silvana

Andrejka

Andrejka