Pomladno sonce

z lahkim vetričem

sta eno.

Čez dan.

Ponoči zvezde z nebom

se spojijo in mesec

kakor paznik na sredini

so eno.

Reka s strugo

po kateri zdrsljivo teče

je eno. Skupno.

S kamenji vred.

Morje in oceani

z ribami in skrivnostmi

v svoji globočini so eno,

nedeljivo in večno.

Ledeniki z belimi medvedki

so prav tako eno.

In tako mora biti,

tako je prav.

Komur je eno preveč

kadar je tu še dvojina

ne verjame v sanje,

ne verjame v tisto,

kar je lepo in živi v sožitju,

če je dvojina spojena v eno

preveč in pretežka

da gre že na jetra

in draži želodec

potem je bolje

da je ena samo ednina,

ker vse drugo odpade.

Kakor eno z Bogom,

če ne verjameš v njega,

nisi eno.

Niti takrat ko si srečen

ali pa so dnevi ko nisi.

Pustiti da je eno resnično

samo eno in ne dvoje,

pomeni ne verjeti več,

ne verjeti v soodvisnost

kakor rak živi s svojim

nahrbtnikom da mu daje hrano

in po potrebi družbo.

Dvoje je nemogoče

verjeti v enost,

kadar ena polovica odpove.

Takrat si resnično sam.

In up je sam brez česarkoli

na  kogar bi se lahko uprl

ko si resnično sam.

Sama hodim

in eno vesolje

me oživlja

mi daje prostor

in po potrebi moč.

A brez tebe...

Nisem niti eno.

IŽ-lev